Uredništvo    2. junij 2016
Nogomanijak

Dvignili so se in zmagali

Objokani Juanfran Torres je že postal simbol zadnjega finala Lige prvakov. Navijači Atletica si želijo, da bi tako kot nekateri njegovi predhodniki v Ligi prvakov solze žalosti nekoč zamenjal za solze sreče.
SORODNE NOVICE
Nov lastnik prebudil velikana
17.8.2017 | Evropske lige
Tavares potrebuje "družbo"
17.8.2017 | Evropski pokali
Costa: Hočem samo Atletico!
17.8.2017 | Evropske lige
Z malo sreče in navijači bo šl...
17.8.2017 | Evropski pokali
Coutinho in Dembele sta blizu
17.8.2017 | Evropske lige
Video: Je to enajstmetrovka?
17.8.2017 | Evropski pokali
 
Vse od zadetka "čistilca" Hansa-Georga Schwarzenbecka v finalu Evropskega pokala leta 1974 nad Atletico Madridom visi črn oblak. Atletico, ki ga poznamo danes, je trdno zasidran med najboljše ekipe stare celine in trd je trd oreh tako v domačih kot v evropskih tekmovanjih, a ko pride do odločilnih trenutkov, se tudi na videz neprebojna obramba nenadoma zlomi. Tako je bilo tudi v nedavnem finalu Lige prvakov, ki so ga rdeče-beli spet izgubili, še drugič zapored proti mestnemu tekmecu Real Madridu.
 
Vse se je začelo z zadetkom Bayernovega branilca Schwarzenbecka v Bruslju. To je bil nogometaš, ki so ga nemški mediji označevali zgolj za pomočnika mitskega Franza Beckenbauerja, oziroma nekoga, ki mu čisti čevlje. Celo Paul Breitner je kasneje priznal, da si je v zadnjih sekundah finala, ko je bil Atletico že na pragu zmage, pomislil: "Prosim, ne streljaj!" A Schwarzenbeck je ustrelil in dramatično izsilil ponovljeno tekmo, ki so jo Madridčani na bruseljskem Heyslu prepričljivo izgubili (4:0).
 
S prvim delom maščevanja za evropske bolečine so v letošnji sezoni "Atleti" sicer opravili z zmago nad Bayernom v polfinalu, toda v milanskem finalu jim je spet zmanjkal tisti zadnji korak. Kako močno so si ga želeli storiti so najbolje opisale solze Juanfrana, ki se je objokan poskušal opravičiti pred tribuno z navijači v rdeče-belih dresih, potem ko je po zadnjem porazu z Realom v Lizboni povsem umirjeno napovedal, da se bo Atletico vrnil v še en finale. Nogomanijak se spominja nekaterih nogometašev, ki so dobili to priložnost in jo po velikih razočaranjih v preteklosti nato tudi izkoristili. Bo med njimi, nekoč, tudi Juanfran?
 
Michel Platini (1985)


Začenjamo na Marakani, kjer je Juventus leta 1973 začel s svojo dolgo serijo evropskih porazov. Ajax z Johanom Cruyffom je v Beogradu slavil s hitrim zadetkom Johnnyja Repa, pred skoraj 90 tisoč navijači v jugoslovanski prestolnici pa so belo-črni z Dinom Zoffom, Josejem Altafinijem, Sandrom Salvadorejem in Fabiem Capellom neuspešno poskušali prekiniti nizozemsko vladavino, ki je po slavju na stadionu Crvene zvezde trajalo že tri neprekinjena leta.
 
Čez deset let se je "stara dama" vrnila v evropski finale z novimi junaki – logično, v vratih je bil še vedno neuničljivi Zoff –, a so bili Torinčani v zelo odprtem obračunu s Hamburgom spet prekratki (1:0). Kasneje eden najbolj nepopustljivih trenerjev Felix Magath je Zoffu z roba kazenskega prostora zabil prekrasen zadetek, zvezdnik italijanske ekipe Michel Platini pa bi v drugem polčasu v dvoboju z vratarjem Ulijem Steinom kaj lahko izsilil najstrožjo kazen. Toda glavni sodnik ni zapiskal, moštvo Giovannija Trapattonija pa vseeno ni reklo zadnje besede.
 
Platini je maščevanje dočakal dve leti kasneje na tragični tekmi, ki jo je spet gostil bruseljski Heysel. Na tribunah je že pred prvim sodnikovim žvižgom v spopadih med navijači življenje izgubilo 39 ljudi, obračun z Liverpoolom pa vseeno ni odpadel, tudi zaradi strahu pred novimi izgredi, če bi finale odpovedali. Juventus je slavil po sporno dosojeni enajstmetrovki, Platini pa je ukanil Bruca Grobbelaarja. Čeprav so ob spominih na tragedijo pri torinskemu velikanu želeli prepričati javnost, da je Platini slavil s solzami v očeh ob misli na preminule navijače, je Francoz do današnjih dni deležen kar nekaj kritik zaradi huronskega proslavljanja težko pričakovanega naslova.
 
"Pred tridesetimi leti sem na stadionu Heysel v Bruslju odigral finale Lige prvakov, ki ga igram še danes," se je ob lanski obletnici spomnil zdaj suspendirani predsednik Evropske nogometne zveze (Uefa). "Nikoli nisem pozabil tiste tekme, kot nikoli nisem pozabil niti na vse, ki so takrat izgubili kakšno bližnjo osebo. Zanje se je vse spremenilo v nekaj smrtonosnih minutah. Trideset let kasneje sem predsednik Uefe, organizacije, ki je pripravila tisti finale, s sovjimi kolegi in prijatelji na zvezah, v prvenstvih in klubih pa vse dni delamo, da strašljivi dogodki tistega večera ne bi ponovili."
 

Basile Boli (1993)

 
Bari je za vedno z zlatimi črkami zapisan v zgodovino Crvene zvezde, italijansko pristaniško mesto pa bi za vedno preganjalo branilca Marseilla Basila Bolija, če ne bi član francoske reprezentance po bolečem porazu proti beograjskim rdeče-belim dve leti kasneje dobil nove priložnosti. Zvezda je Marseille premagala po izvajanju najstrožjih kazni, Boli pa je v Franciji postal simbol tistega poraza. Toda leta 1993 v Münchnu je dočakal svojih pet in še nekaj več minut.
 
Tudi slavje Marseilla je za večno omadeževano s podkupovalno afero, zaradi katere je pristaniško moštvo izgubilo naslov v Ligue 1 in se kazensko preselilo v Ligue 2, pohod do naslova v prvi sezoni Lige prvakov pa omalovažujejo (zaenkrat) le govorice o dopingu. V preimenovanem tekmovanju je prvič nastopila tudi ljubljanska Olimpija in v prvem krogu dobila porcijo kasnejšega finalista AC Milana (skupnih 7:0), ki je prišel v München kot ekipa z najboljšo obrambo, medtem ko je Marseille v skupinskem delu zabil največ zadetkov.
 
Marco van Basten se je po težavah z gležnjem, ki so kasneje končale njegovo kariero, vrnil za veliki obračun z Marseillem. Francozi bi lahko za svojo državo kot prvi osvojili evropski naslov. Milan je imel nekaj priložnosti, a bil večji del tekme neprepoznaven, Boli pa je tik pred polčasom z glavo po podaji iz kota prekrasno zadel za zmago.
"Tokrat ne bom jokal. Nič več solz! Nič več solz!" je po tokratnem finalu, po katerem je moral zadrževati solze sreče in ne solze žalosti, izjavil Boli.
 

Samuel Kuffour (2001)



Michael
Tarnat naslonjen na eno vratnico, Mehmet Scholl sedi ob drugi. Oliver Kahn leži na zelenici. Vse naokrog pa skakajoče rdeče majice Manchester Uniteda, ki mu je ravnokar uspel eden največjih preobratov v zgodovini evropskih klubskih tekem. Zadetek Oleja Gunnarja Solskjærja je povsem potolkel člane Bayerna, ki so v finalu na Camp Nouu leta 1999 storili več kot dovolj za zmago, a je United po dveh kotih Davida Beckhama prek Teddyja Sheringhama in kasneje Solskjærja na neverjeten način prišel do zmage in pokala.
 
Napadalec Carsten Jancker, ki je zapravil eno izmed najlepših priložnosti, s katero bi že v rednem delu najbrž odločil tekmo, se je v solzah po zadnjem sodnikovem žvižgu prav tako zgrudil na zelenico. Nihče pa ni svoje jeze in razočaranja pokazal bolj nazorno kot Samuel Kuffour. Ganski branilec je ihtavo udrihal po katalonski zelenici in se zaklel, da se bo vrnil.
 
"Tega nisem nameraval storiti, a ko si tako na tleh, se ne moreš zadrževati," se je za The Guardian spominjal Kuffour. "Ko grem na katerokoli letališče na svetu, me ljudje vedno prepoznajo zaradi tega. Rečejo: 'Oh, Sammy, se spomniš finala Manchester United proti Bayernu?' Ne." Afrilčan si finala z Unitedom nikoli ni ogledal po televiziji, saj pravi, da ga še vedno boli. Kako bi šele bilo, če dve leti kasneje z Bayernom ne bi ugnal Valencie z Zlatkom Zahovićem ...

Tudi takrat je bilo na San Siru dramatično, tako kot letos so odločale najstrožje kazni, ganski reprezentant pa je ob veliki osebni zmagi skupaj s Kahnom in Giovanejem Elberjem tolažil neutolažljivega španskega vratarja Santiaga Canizaresa. Če kdo, potem je ravno Kuffour vedel, skozi kakšen čustveni vrtiljak je šel njegov kolega.
 
"Osvojiti Ligo prvakov je bil izjemen občutek. Zame je bilo sanjsko, da sem se dokopal do naslova," pravi Kuffour, ki je pri Bayernu preživel 12 let, potem ko je v Torino prišel s 15 leti. "Bogu se zahvaljujem, da sem lahko to storil. Ko smo izgubili proti Manchester Unitedu leta 1999, si ni nihče mislil, da se bo Bayern vrnil z močno miselnostjo. A smo se. Vse je v nemški miselnosti. Vedo, kaj hočejo."



Andrea Pirlo (2007)



Andrea Pirlo (2007)



Solze italijanskega maestra Andrea Pirla so nazadnje odmevale po lanskem finalu v Berlinu, kjer je mitski vezist iz Brescie leta 2006 točil solze sreče ob  osvojenem naslovu svetovnega prvaka z Italijo. A z Juventusom proti Barceloni ni imel te sreče, je pa račune z najelitnejšim evropskim tekmovanjem uspel poravnati že veliko prej. Z Italijo je svetovni prvak postal eno leto po morda največjem razočaranju v karieri, finalu Lige prvakov v Istanbulu, kjer je Liverpool slavil po izvajanju najstrožjih kazni, potem ko je Milan že vodil s 3:0.
 
"Razmišljal sem o upokojitvi po Istanbulu, zdelo se je, da je vse brez smisla. Tisti finale me je preprosto dušil," je Daily Mailu pred dvema letoma priznal Pirlo. "Sčasoma je bilo zares boleče spoznanje tisto, da smo bili povsem krivi mi sami. Ne vem, kako se je zgodilo, toda dejstvo je, da ko nemogoče postane mogoče, potem je nekdo zaj**al. V tem primeru celotna ekipa. Skupinski samomor, pri katerem smo si vsi podali roke in skočili z Bosporskega mostu ... Nikoli se ne bom povsem otresel tistega občutka popolne nemoči, ko je usoda na delu. Ta občutek se me bo vedno oklepal. Nikoli več ne bom gledal tiste tekme. Predlagano je bilo, da bi obesili črn pogrebni prt v večni spomin na zidove Milanella, takoj zraven podob zmage. To bi bilo sporočilo naslednjim generacijam, da je občutek nepremagljivosti prvi korak do točke brez povratka."

Milančani so se dvignili in prebili v še en finale, leta 2007 v Atenah je bil nasprotnik spet Liverpool in rdeče-črni so dočakali svoje maščevanje. Čeprav so oba italijanska zadetka pripisali Filippu Inzaghiju, je imel pri prvem prste vmes tudi Pirlo, čigar prosti strel je zviti napadalec (ne)hote preusmeril mimo Pepeja Reine. Nizozemski napadalec Dirk Kuyt je v zadnjih minutah sicer prebudil upe v navijačih Liverpoola po še enem dramatičnem pobegu iz izgubljenega položaja, toda strahovi iz Istanbula so tistega grškega večera ostali zaprti v najtemnejših milanskih katakombah.
"Želeli smo si izbrisati tisto prejšnjo tekmo, še posebej pa dvigniti pokal, ki bi nam moral pripasti že dve leti prej. Veselje je bilo res veliko in imeli smo občutek, da je tista grda tekma izpred dveh let končno za nami. Zaslužili smo si tisti naslov," se je v pogovoru za Uefa.com spomnil Pirlo.
 

John Terry (2012)



Kapetan Chelseaja, "Gospod Chelsea" John Terry morda ni nogometaš, ki bi ga nemudoma povezali s čustvenimi izlivi, toda nekdanji branilec angleške reprezentance nikoli ni niti poskušal zadrževati solz po velikih porazih. Najprej z reprezentanco, ki se je beleče poslovila v četrtfinalih evropskega in svetovnega prvenstva, nato pa še v Ligi prvakov. Najprej mu je srce zlomi Liverpool, ki je na poti do istanbulskega čudeža ugnal modre v polfinalu Lige prvakov. Leta 2008 je Terry v Chelseajevi "domači" Moskvi dobil priložnost za zaključni udarec.
 
Cristiano Ronaldo, junak Real Madrida z odločilno enajstmetrovko v letošnji sezoni, je po 120 minutah brez zmagovalca že prej zgrešil v loteriji za Manchester United in odprl vrata Londončanom do prvega naslova. Terryju je na deževni zelenici zdrsnilo in odločilni poskus je kapetan modrih poslal v vratnico Edwina van der Sarja, ki je nato ustavil še Nicolasa Anelkaja za zmago. Terry je bil seveda neutolažljiv.
 
"Tega gotovo ne bom nikoli prebolel. Še vedno se zbujam zvečer. 'D**k, spet je tukaj …' In nato greš nazaj spat. Skozi leta se je to omililo. A nekajkrat na leto se še vedno zbudim in, bum, spet razmišljam o tem. Nikoli me ne bo zapustilo. To je ena tistih reči," pravi Terry, ki je moral za nameček že nekaj dni po finalu igrati za reprezentanco, preživljanje časa s številnimi člani Uniteda pa je označil za eno najtežjih preizkušenj v življenju. Na Wembleyju je proti ZDA sicer zabil zadetek. Na vsaj delno zaprtje bolečega poglavja je moral čakati še štiri leta, ko je bila na delu spet famozna usoda – Chelsea je kljub njegovi izključitvi izločil Barcelono v polfinalu in nato z izjemnim Didierjem Drogbajem slavi proti Bayernu na njegovi domači zelenici v Münchnu.
 
"To je bilo morda najtežjih 120 minut, ki sem jih moral presedeti. Grozno je, ker si želiš kaj storiti, želiš si, da bi se kaj zgodilo, toda zame je to vseeno moja najboljša noč s Chelseajem," je kasneje dejal Terry, ki je bil spet tarča zbadljivk zaradi tega, ker je namesto v civilni opravi na zelenici slavil kot da bi igral – v dresu, hlačkah in dokolenkah.

"Čutil sem se del tega, odigral sem veliko tekem pred tem, a mislim, da mi je bilo, ker nisem igral, usojeno. Ni mi bilo usojeno igrati, a usojeno nam je bilo zmagati. Tako preprosto je bilo to. Mene je to najbolj razveselilo – da sem videl, kako je Chelsea osvojil Ligo prvakov po tistem, kar se je zgodil ov Moskvi. To je bila moja neizpolnjena želja in tiste neprespane noči so bile prav gotovo lažje."

Komentiraj
OBJAVI
Komentarji: 5
Starejši naprej | Novejši naprej
UNHOLY CULT 2.6.2016, 19:24 Prijavi komentar
LFC&Reds pa kaj ima zdaj to veze z hillsbroughom ???? čist druga tragedija
axwel. 2.6.2016, 17:59 Prijavi komentar
top članek čim več takih
LFC&Reds 2.6.2016, 16:15 Prijavi komentar
UNHOLY CULT.....glede tvojega smrada na tem portalu nimam več besed. Preberi si tale članek, potem pa komentiraj. http://www.rtvslo.si/sport/nogomet/pravici-le-zadosceno-policija-kriva-za-tragedijo-na-hillsboroughu/391628
UNHOLY CULT 2.6.2016, 11:35 Prijavi komentar
in zaradi heysela,kar se je zgodilo 1985 v bruslju ne morem slišat in videt klub liverpool in njihovih huliganov,kateri so povzročili smrt 39 juventinov
time flies like an arrow fruit flies like a banana 2.6.2016, 10:59 Prijavi komentar
dobr člank, lp
Starejši naprej | Novejši naprej
OGLAŠEVANJE