Nikoli ne bom zvezdnik

Samo eno leto je bilo potrebno, da se je Josipu Iličiču življenje obrnilo na glavo. Še junija lani je bil tik pred tem, da se za vedno odreče nogometnim čevljem in v življenju poizkusi nekaj novega. Danes, leto dni pozneje, je eden ključnih nogometašev italijanskega prvoligaša Palerma, reprezentant Slovenije in eden najbolj prepoznavnih slovenskih športnikov. Dobili smo se v Ljubljani, kjer Iličič, sicer Kranjčan, tudi preživlja zadnje dni svojega dopusta. "Počasi se izteka, v soboto se vračam v Palermo," pravi Iličič, ki sebe sicer ne vidi kot zvezdnika, vendar se pogledom radovednežev niti v Ljubljani ne more izogniti. "Stik roke sem ter tja, fotografija, to se zgodi, je pa vsekakor lažje kot v Palermu, kjer se nogometaši le stežka neovirano gibljemo," pravi 23-letni Kranjčan, medtem ko se lastnik gostinskega lokala, ki smo ga naključno izbrali za naš pogovor, z njim zaplete v pogovor in ga zaprosi za dres.

Dresov je "Jojo" v zadnjem letu poklonil že ogromno. Pravi, da jih ne šteje več. Večino njih je šlo v roke navijačev, nekaj tudi v dobrodelne namene. Tudi to je cena slave, ki si jo je z dobrimi igrami najprej v Mariboru, nato pa še v Palermu hote ali nehote priboril Iličič. Bolj kot vse dogajanje okrog, Iličiča zanima igrišče in dogajanje na njem. Čeprav je v središču pozornosti komajda leto dni, kar v nogometu ni veliko, njegov sogovornik kmalu dobi občutek, da bi Iličič, ki daje vtis umirjenega in izjemno sproščenega človeka, lahko govoril neskončno dolgo. Tako veliko se mu je zgodilo v tako kratkem času.


Josip, za vami je sanjska sezona. Od propadlega igralca, kot si pravite sami, preko "evropskega" Maribora, do enega ključnih nogometašev Palerma. Kaj ste storili, da vam zaradi vsega dogajanja ni razneslo glave?
Neverjetno, še sam težko verjamem. Vse se je dogajalo tako hitro. Ko se sedaj spomnim na tiste trenutke… Nekega dne sem se prebudil, zvonil je telefon. Oglasil sem se, glas na drugi strani pa mi je dejal: 'Pridi, podpisujemo za Palermo.' Ne glede na vse, pa četudi marsikdo tega ne verjame, sem ohranil trezno glavo. Da je temu tako, se lahko zahvalim ljudem okrog mene, moji družini, punci, brez njih bi bilo zagotovo težje ostati miren. Je pa res, da tedaj, ko se je vse odvijalo, dogodkom nisem zares sledil, nisem se dobro zavedal, kaj se dogaja. Samo šel sem, saj veste - 'With The Flow' (s tokom, op.p.).

Zadnja sezona pri Interblocku ni bila ravno takšna, da bi vas lahko prodala v Serie A. Kaj se je tedaj dogajalo v vaši glavi?
Uf, marsikaj. Če povem po pravici, moram priznati, da sem resno razmišljal, da bi prenehal z igranjem nogometa. Pripravljen sem se bil podati v mali nogomet, če ne celo za vedno odložiti žogo. To ni bilo prijetno obdobje, dogajalo se je marsikaj. Klub si je postavil določene cilje, ni jih izpolnil in to je vplivalo name. S psihološkega vidika sem padel in zdelo se mi je, da se ne bom več pobral. Toda…

Toda… Prestop in posledično novo nogometno rojstvo v Mariboru?
Mogoče bo izpadlo čudno, samovšečno, vendar je iskreno. Ko sem zapuščal Interblock, sem si dejal: 'To je to. To je tvoja priložnost. Uspelo ti bo.' Z mene je padlo ogromno breme, začutil sem ogromno olajšanje. Vedel sem, da od tu naprej poti navzdol ni več, le še navzgor. Zgodil se je Maribor in nato Palermo. Sanjsko.

Obstaja trenutek, stvar, misel, zaradi katere(ga) ste naredili tisti preskok in zaigrali kot prerojeni?
Veste, vem, da se je včasih govorilo, da na treningih nisem pravi in podobno. No, saj se s temi govoricami ne obremenjujem, vendar želim povedati, da šele, ko je nogometaš razbremenjen, je lahko pravi in da vse od sebe. In jaz sem, tako v Mariboru kot tudi v Palermu, dajal vse od sebe. V Maribor nisem prišel z odnosom 'češ, zdaj sem pa že avtomatično v prvi enajsterici'. Povsod, kamor prideš, moraš izboriti svoje mesto v moštvu. Tako je bilo v Mariboru in tako je bilo tudi v Palermu. Kar pa se preskoka tiče, mislim, da so bile to evropske tekme. Te tekme so naju z Bačotom (Arminom Bačinovičem, op.p.) tudi prodale v Palermo. Polni stadioni, sijajna atmosfera. Kdor ni nogometaš, tega ne more občutiti. Ko igraš pred takšno maso ljudi, ti to preprosto da krila.


Aklimatizacija v Palermu je bila kratka. Pravzaprav ste takoj po prihodu na apeninski polotok zablesteli.
Prehod na novo okolje se zgodi avtomatično. Adrenalin je tisti, ki te pogajanja naprej in je poganjal tudi mene. Že na prvi tekmi sem doživel to, česar v Sloveniji ne moreš doživeti - vsi te namreč že poznajo, vedo od kod prihajaš, kako igraš. Neverjetno. Potem zagrmi s tribun. Ko dosežeš zadetek, pa vse eksplodira. Noro. Je pa seveda vse novo, ko prideš iz majhne Slovenije, iz manjšega kluba. Prej sem te igralce gledal po televiziji, nisem si mislil, da bo šlo recimo mimo Javierja Zanettija, zdaj sem igral z njimi oziroma proti njim. Je pa zanimivo, da te v tujini takoj sprejmejo, ti pomagajo. Meni osebno je na začetku, ko se nisem znal sporazumevati z ostalimi, največ pomagal Massimo Maccarone, ki govori angleško. Z njim sem še zdaj v rednih stikih.

V Palermo ste prišli kot nekakšen čudežni deček slovenske lige, z edinstvenim slogom igre. Je bil prisoten strah, da boste morali spremeniti oziroma celo opustiti svoj svobodomiselni pristop do nogometne igre?
Ne. To pa zato, ker sem imel trenerja, ki me je pripeljal prav zaradi mojega načina igre. Delio Rossi je prav zaradi tega zame vrhunski trener. Dobro pozna karakteristike posameznega igralca, zato od njega pričakuje njegovo tipično igro. Meni osebno je dejal, naj igram tako kot sem igral v Mariboru. Pustil mi je svobodo v igri. Do neke mere seveda, s Pastorejem namreč oba ne moreva biti stoodstotno svobodna v igri. Zanimiv je primer Fabrizia Miccolija. Od njega Rossi nikdar ni zahteval, da sprinta v obrambo, ker pač ve, da ne more. Je pa zato od njega pričakoval dobro igro v napadu in jo tudi dobil. Tudi, če si novinec, ne smeš razmišljati o tem, česa ne smeš, da ni dobro preigravati, streljati z razdalje. Če preveč razmišljaš o tem, te to zavira in ne moreš igrati sproščeno. Če ne igraš sproščeno, ne moreš igrati dobro.

Kako ocenjujete svojo prvo sezono v Serie A?
Minula sezona je bila dolga in naporna. Odigral sem 12 tekem v Sloveniji, nekaj za reprezentanco in kakšnih 40 v Italiji. Ko se je začel ritem tekem sreda - sobota oziroma nedelja, sem opazil, da je postalo naporno. Ni čudno, nisem opravil priprav. Tak ritem lahko zdržiš pol leta, potem pa udari utrujenost. Kar se sezone tiče, sem z drugim delom bolj zadovoljen kot s prvim. V prvem sem dal več zadetkov, toda v Italiji je podaja tako pomembna kot zadetek. Mislim, da imam približno enako število asistenc kot zadetkov in tega sem zelo vesel. V drugem delu sezone pa sem igral dober nogomet, verjetno najboljšega v karieri.


Je finale Coppa Italie največja tekma v vaši karieri?
Mislim, da ja. To je bilo posebno doživetje. Olimpijski stadion v Rimu je bil poln, sam pred toliko gledalci še nikoli nisem igral. Že uro pred tekmo so bili vsi na trnih, ko sem stopil na igrišče, sem že videl, da so naši navijači na svojih mestih, bilo jih je več kot 30.000. Vse se je treslo. Prava norišnica. To so tekme, ki ti kot igralcu ostanejo za vse življenje.

V minuli sezoni ste z dobrimi igrami in rezultati postavili visoke standarde, jih boste v novi sezoni uspeli doseči, morda celo preseči?
Ne vem sicer kaj od mene pričakujejo ostali, sam pri sebi pa si želim, da bi ponovil minulo sezono. Če mi bo uspelo ostati nepoškodovan, bom zelo vesel. Najprej me po enomesečnem odmoru čaka temeljita priprava, imamo novega trenerja, potem prve tekme. Klubski cilji so iz leta v leto višji. Trenutno smo v rangu lige Europa, že kmalu pa bomo, upam, da še višje. Mislim, da bodo z novim stadionom, ki naj bi bil zgrajen leta 2013, v klubu naredili vse, da Palermo zaigra v Ligi prvakov.

S Javierjem Pastorejem ste se odlično ujeli. A že dolgo ga mediji selijo v različne klube, v igri je ogromna odškodnina. Ga boste močno pogrešali na igrišču, če bo odšel?
Ne vem, kaj se dogaja z njim, kajti italijanskih medijev ne spremljam. Očitano mu je bilo, da ne podaja, pa da je precenjen in podobne neumnosti. Če vprašate mene, menim, da je Javier igralec za velike klube. Ko je v formi, lahko zlahka igra za Barcelono. Tako dobrega nogometaša pri teh letih osebno še nisem videl. On in Alexis Sanchez iz Udineseja sta resnično vrhunska. Kako bo z njim, je odvisno od kluba, vsekakor pa je z njim užitek igrati.

Kakšen vtis so nas vas naredili Sicilija in Sicilijanci?
Fantastičen. Sicilija je čudovit otok, kdor utegne, naj si ga ogleda, imel bo kaj videti. Kar se ljudi tiče, nimam pripomb. Vsi so odprti, ustrežljivi. Naši navijači pa znajo pokazati tudi gorečo stran Sicilijancev. To so pristni navijači, sam mislim, da so najboljši v Italiji. Pripraviti znajo edinstveno vzdušje. Takoj so me vzeli za svojega.

Pa razvpiti Maurizio Zamparini?
Predsednik kot predsednik. Prijeten človek. Kot vsakdo, ima tudi on svoje 'fore', ampak o njem vse najboljše. Kako je ta človek zaljubljen v nogomet, res neverjetno. Dokler bo on na čelu kluba, ima Palermo zagotovo pred seboj zelo svetlo prihodnost.

Minula sezona je bila turbulentna tudi kar se reprezentance tiče. Javnost vas je zahtevala na igrišču, priložnost pa ste dobili na najslabših igriščih Evrope.
(smeh) Joj, kakšne tekme. V Estoniji je bilo vse trdo, na Ferskih otokih je pihalo kot ne vem kaj. V Belfastu sem se poškodoval. Res, kot zakleto. Na takšnih igriščih je zelo težko igrati, posebej na Ferskih otokih. Oni vedo, kako igrati, kam piha, kam je najbolje brcniti žogo, nam pa se je, ko smo jo želeli udariti, vrnila nazaj. Še dobro, da smo zmagali, mislim, da je bila to najtežja tekma v mojem življenju.

Pritiska javnosti, zaradi tega, ker vas selektor dolgo ni postavil na igrišče, potemtakem niste občutili?
Ne, nikoli ga nisem občutil. Vseeno mi je za govorice. Vem le, da moram dati svoj maksimum, narediti vse, da dobim priložnost in ko jo dobim, jo maksimalno izkoristiti. O tem, da bi moral igrati, nisem nikoli razmišljal. To ni moje delo, jaz ne sprejemam teh odločitev. Za igralca je slabo, če razmišlja o stvareh, ki se ga ne tičejo. Vesel sem, da sem del te reprezentance, tega nisem nikoli pričakoval. Ko so bili ti fantje na svetovnem prvenstvu, sem jaz skoraj opustil nogomet, danes sem med njimi. Super se razumemo, imamo rezultat in vse možnosti za evropsko prvenstvo. Meni osebno je v veliko čast, da sem lahko zraven. Sem še mlad, pred menoj je še veliko stvari, zato se mi nikamor ne mudi.

Dilema ali boste igrali na levem ali desnem krilu ostaja. Kje se najbolje počutite?
Priznam, na levem krilu nisem tako domač. V Palermu, ko sem imel prvi sestanek s trenerjem, sem izrazil željo, da bi igral na desni strani. Ne vem, bolje se počutim, lažje se izražam, več imam svobode in domišljije.

Zlatko Zahovič je pred časom izjavil, da imate vse, da postanete najboljši slovenski nogometaš vseh časov. Se strinjate z njegovo izjavo?
S tem se niti malo ne obremenjujem. Mogoče je bilo odmevno, ko sem zadeval… Ampak, ko pomislim, koliko je še boljših pred menoj, kakšne kariere so naredili. Tudi sam si želim uspešno kariero, želim si uspeha, lovorik, naslovov, kako daleč me bo pripeljalo, pa bomo videli.
Mnogi vas obravnavajo kot zvezdnika. Vas to moti?
Tega ne bom nikoli razumel. Zakaj zvezdnik? Nisem zvezdnik. Nikoli se ne bom imel za zvezdnika, to je nemogoče. Prihajam iz žepne državice Slovenije in malce smešno se mi zdi, da bi bil po eni sezoni v Serie A  že zvezdnik. Imam ambicije, želim si vrhunskih rezultatov in lovorik, ki lahko iz nekoga naredijo zvezdnika, vendar iz mene težko. Preprosto se ne vidim v tej luči.

S Palermom ste nedavno podpisali novo pogodbo, ki naj bi umirila številne zainteresirane klube. Ste pripravljeni na morebiten odhod?
Tudi, če nekdo plača klavzulo v moji pogodbi, ne vem, če bi odšel. Tu sem zadovoljen, želim potrditi dobro sezono, zato se mi nikamor ne mudi. Kaj, če mi drugje ne bi uspelo? Nima smisla hiteti. Palermo se poteguje za Evropo, morda prilezemo do Lige prvakov. Cilji so sicer tudi pri meni visoki, kdo si ne bi želel igrati za največje klube? A korak za korakom. Sicer pa imam s Palermom podpisano pogodbo do leta 2016 in sem miren. Lahko se le smejim, ko slišim, kakšen milijonar naj bi bil z novo pogodbo. Verjetno bi, če bi vsi ti medijski nesmisli okrog plač držali, pred vami pristal s helikopterjem (smeh).

Za vami je enomesečni odmor, ki ga v času igranja v Sloveniji niste bili vajeni. Že kaj pogrešate nogomet?
Odmor se je več kot prilegel. Prve dni sploh nisem želel slišati besede nogomet. Moral sem se odklopiti za nekaj časa. Zdaj pa počasi že pogrešam žogo in komaj čakam, da začnemo. Manjka mi adrenalin.