Tine Zupan   2. oktober 2017
Rubrika Ozadja

Prepreke na poti na Olimp

Paris St. Germain je po poletni revoluciji odlično in odločno začel novo sezono. Klub tako močan v času katarskega projekta še ni bil, a pot na vrh Evrope je zahtevna in prepredena z izzivi.
SORODNE NOVICE
Mbappe, Jesus ali Dembele?
21.10.2017 | Evropske lige
Mbappe je želel v Barcelono
20.10.2017 | Evropske lige
Prijateljstvo ni potrebno
20.10.2017 | Evropske lige
Mbappe pred dvema "Nemcema"
19.10.2017 | Evropske lige
Hazard ali Neymar? Hazard!
19.10.2017 | Evropske lige
PSG na krilih MCN do nove viso...
18.10.2017 | Evropske lige
(foto: uradna spletna stran kluba)
Katarska revolucija v Parizu je stara dobrih šest let. Od revolucionarnega prestopa Javierja Pastoreja na Park princev leta 2011 do rekordnega letošnjega trensferja Neymarja se je zgodilo ogromno, a klub dlje od četrtfinala Lige prvakov še ni prišel.
 
Četudi je v prejšnji sezoni francoski prvak postal Monaco, je generalno gledano PSG vladar domače scene. Monacovo zmagoslavje lahko tretiramo kot anomalijo v pariški prevladi, ki je veljake v vrhu kluba le spodbudilo k prej nepredstavljivi nakupovalni mrzlici.
 
Po galaktičnih transferjih poletja je jasno, da PSG še nikoli ni bil tako ambiciozen glede pohoda na evropski vrh. V hudi konkurenci Lige prvakov pa je to vse prej kot samumevno. Tudi finančno tako mogočen klub kot je pariški velikan se mora v svojih željah in ambicijah spopadati s premnogimi preprekami.
 
Sezona se je začela praktično brezmadežno. PSG je suvereno zavzel vrh Ligue 1 in z odliko opravil s prvima dvema tekmama v Ligi prvakov, po veličastni zmagi nad Bayernom pa je nogometna Evropa dokončno dobila potrditev, da z Neymarjevim Parizom ne bo šale.
 
V današnji rubriki Ozadja bomo pogledali glavne težave PSG ob napadu na zgodovinski prvi evropski naslov. V zadnjih 20 letih je Ligo prvakov le en klub osvojil prvič – Chelsea leta 2012, ko je bil trenutni pariški projekt še v plenicah.
 
1. Domače prvenstvo
Temu bi lahko rekli Bayernov sindrom. Absolutno obvladovanje domače scene se v negativnem smislu preslika na evropske preizkušnje. Če je ligaška tekma za vikend sprehod v parku, med tednom pa ekipo čaka boj na nož v Ligi prvakov, je težko preklopiti. Bayern je to dokazal v zadnjih letih, ko je že več tednov pred koncem sezone osvajal naslov nemškega prvaka, posledično pa so pri igralcih standardi logično padli. V ta miks dodajmo še neizbežno rotacijo, ki se je trenerji oprimejo, ko je v ligi vse odločeno (več igrajo tisti, ki so prej igrali manj) in izgubi se tudi uigranost v ekipi. To bi realno lahko teplo PSG, ko bo šlo spomladi v Ligi prvakov zares.
 
2. Odnosi v slačilnici
Spor Neymarja in Edinsona Cavanija glede izvajanja enajstmetrovk je odprl Pandorino skrinjico. PSG je ekipa zgrajena na kombinaciji glamuroznega projekta in izjemnih finančnih plusov za igralce. Vemo tudi, da v nogometu velja nepisano pravilo: če želiš imeti dobre odnose v slačilnici, v njej ne sme biti dominantna skupina Brazilcev. V Parizu jih je v tem trenutku kar šest in neizbežno imajo svoj klan znotraj ekipe.

Dani Alves PSG
(foto: Getty Images)
Zgodovinski prihod Neymarja je PSG prinesel status neizpodbitnega super-kluba, a je stresel nekatere standarde v pariški hierarhiji. Prej prvi strelec Cavani je izgubil status prvega izvajalca enajstmetrovk in prostih strelov, številni igralci pa so se zaradi usklajevanja s pravili Finančnega Fair Playa znašli na klubskem spisku nezaželenih, kar prav tako ne pomaga pri iskanju idile v odnosih znotraj ekipe.
 
3. Problem s širino kadra
PSG v tem trenutku spominja na Barcelono zadnjih let. Postal je izjemno odvisen od svojega izjemnega trojčka Neymar – Cavani – Mbappe, v ozadju pa se pojavlja precej lukenj. Trener Unai Emery ima recimo na voljo le tri specialiste na položaju osrednjega branilca (Thiago Silva, Marquinhos in Presnel Kimpembe), v zvezni vrsti pa ustaljeni trikotnik Motta – Rabiot – Verratti praktično nima konkurence. Iz ozadja tako do minutaže prihajata mlada Giovani Lo Celso in Christopher Nkunku, na zadnji tekmi z Bordeauxom pa je na centralnem položaju zaigral (in to zelo dobro) Julian Draxler. Podobno kot tokrat Draxler je pred letu pri Realu (in tudi kasneje pri Man Unitedu) na tak način igral Angel Di Maria. Če bodo te rešitve zadoščale, ko bodo na sporedu težje tekme z evropskimi težkokategorniki, pa bo povedal čas.
 
4. Trener
Unai Emery je lani v Pariz prišel zaradi svojega evropskega pedigreja (tri Evropske lige s Sevillo), a je sezono brez domačega naslova in omembe vrednega evropskega preboja na koncu preživel čudežno. Četudi lani ni izpolnil ciljev, je dobil še eno priložnost in možnost za vožnjo pravega nogometnega Ferrarija. Balansiranje znotraj te ekipe bo tudi preizkušnja za njegove vodstvene sposobnosti. Emery nima igralske kariere ali karizme svojih dveh predhodnikov Laurenta Blanca in Carla Ancelottija, vedno je stavil na študioznost in skoraj obsesivno analiziranje, vprašanje pa, če je to pravi pristop ob vodenju tovrstnega moštva. Ker je neglamurozno ime na čelu nadglamuroznega moštva, bo njegov položaj vselej pod vprašajem in bi ob prvih zametkih neuspehov lahko hitro postal nevzdržen.
 
5. Kombiniranje in proizvajanje
V Parizu nikoli niso skrivali želje, da bi po vzoru Barcelone ali starodavne želje Florentina Pereza (zloglasna usmeritev "Zidanes i Pavones") zvezdniške okpreitve združevali z izjemnimi lastnimi produkti. Na ta način je seveda tudi lažje obvladovati zapletene odnose s FFP. Že v tem trenutku ogromno bremena v prvih enajsterici nosijo domači fantje Alphonse Areola, Adrien Rabiot in seveda Kylian Mbappe. Pri gradnji identitete pariškega kluba bo nadaljevanje te politike nujno. Pariz kot mesto je fenomen zase. V širšem območju francoske prestolnice živi več kot 12 milijonov ljudi, v mestu pa obstaja le en omembe vreden klub. Pariška produkcija je bila vedno izjemno bogata, a je težko obvladovati tako široko območje ali ponuditi mladim igralcem možnost igranja v tako močnem moštvu, kot je trenutni PSG. V francoski reprezentanci ogromno breme nosijo igralci iz Pariza, ki pa ne igrajo za PSG. A v skupini, ki vsebuje velika imena kot so Paul Pogba, N'Golo Kante, Anthony Marrtial, Tiemoue Bakayoko in Kingsley Coman, je le zadnji igral za PSG. Vsi ostali so pot na vrh tlakovali drugje. V tem smislu čaka pariški klub še veliko izzivov.
Komentiraj
OBJAVI
Komentarji: 7
Starejši naprej | Novejši naprej
reddevils 2.10.2017, 22:54 Prijavi komentar
F.C.B.+1!
F.C.B. 2.10.2017, 20:02 Prijavi komentar
Piksi vedno bodo obstajale luknje v pravilih, ki bodo določene stvari dovoljevale. PSG se je samo lepo znašel, plačal Neymarju za sponzorstvo, Neymar si je uradno sam izplačal klavzulo, tako da kršitev tu uradno ni bilo. Mbappeja so si pa za letos sposodili, tako, da če že bo kaj bo lahko prihodnje poletje, ko je pa že nova bilanca. Pri Mbappeju znajo isto narediti kot pri Neymarju pa bodo čisti.
real_en 2.10.2017, 19:54 Prijavi komentar
...ja tudi čeferinčkek brez...
real_en 2.10.2017, 19:51 Prijavi komentar
Klub, ki se kao dela in (lahko) jutri potone. Brez zgodovine, brez pedigreja, brez ...
ales10 2.10.2017, 14:10 Prijavi komentar
Komaj oktobra smo, pomembno je kaj se igralo marca, aprila :)
Medicinc 2.10.2017, 14:08 Prijavi komentar
@piksi, seveda se strinjam, ampak ne enačit PSGja, ki pravzaprav ni bil nikoli klub največjega formata z velikani evropskega nogometa kot so Inter in Valencia
piksi 2.10.2017, 13:29 Prijavi komentar
Če bi pred 6 leti šejki izbrali Herto,Valencijo,Inter,ali recimo Lyon,bi bila zgodba povsem ista.Nič drugega kot denar dela ta klub.Čeferin se bahati,kaj bo naredil,kaj je naredil.PSG je dokaz njegovi nemoči,dva igralca za 400 M,z nekimi forami očigledno izigrati finančni Fair Play.V posmeh vsem,ki trdijo da denar ni vladar nogometnega sveta.
Starejši naprej | Novejši naprej
OGLAŠEVANJE