Miran Zore   7. julij 2014
Intervju: Jasmin Kurtić

Včasih švasal, danes dribla

Štiri leta delavne dobe v industriji je nedvomno nekaj, zaradi česar je Jasmin Kurtić posebnež med nogometaši italijanske Serie A. Obiskali smo ga v Kanižarici, kamor se kljub slavi in bogastvu še vedno najraje vrača.
SORODNE NOVICE
Imamo dogovor in pogodbo
19.10.2017 | Slovenski nogomet
Gole bo nadgradil z novo pogo...
19.10.2017 | Evropske lige
Hrvaška? Ne, hvala!
17.10.2017 | Slovenski nogomet
Padla prva trenerska glava v S...
17.10.2017 | Evropske lige
Evrogol Romula osrečil Verono
16.10.2017 | Evropske lige
Katančeva zapuščina 68. mesto
16.10.2017 | Slovenski nogomet
Sassuolo je za celoten odkup Kurtičeve pogodbe vsega skupaj plačal kar okrog štiri milijone evrov. (foto: SPS)
Največ Slovencev se na poletni oddih še vedno vsako leto odpravi na bližnji Jadran. Precej jih, čeprav se do južnejših destinacij dandanes pride hitreje in udobneje po avtocesti, še vedno ubira traso čez Belo krajino. Vijugaste ceste, ki vodijo skozi prelepe belokranjske kraje, popotnika peljejo skozi (dva od treh največjih belokranjskih krajev) Semič in Črnomelj, do meje z Republiko Hrvaško. Kanižarice večina mimovozečih, ker gre za majhen in nemarkanten kraj, sploh ne zazna, tako hitro pač odbrzi mimo. Pa ni bilo vedno tako. Skozi Kanižarico avtomobili, avtobusi in tovornjaki niso le vozili, temveč so se tam tudi ustavljali. Kanižarica je bila namreč skoraj 150 let rudarsko naselje, od nastanka in zaprtja rudnika pa je bilo iz globin na površje prepeljanih kar 4.300.000 ton rjavega premoga.

Po zaprtju rudnika leta 1997 se je življenje v Kanižarici spremenilo. Mnogi rudarji, v Kanižarici je sicer delalo in živelo narodnostno izjemno pisano prebivalstvo, so s svojimi družinami odšli iz blokovskega naselja v neposredni bližini vhoda v jamo. Nekateri pa so ostali in si zaposlitev, kar v deprevilegirani regiji niti slučajno ni preprosto, našli drugje. Ostala je tudi družina Kurtić, ki še danes prebiva na starem naslovu, v že precej načeti večstanovanjski stavbi, le nekaj metrov od glavne ceste in, kar je za našo zgodbo ključnega pomena, le nekaj metrov od asfaltiranega nogometnega igrišča.

Nekaj dni v letu na parkirišču pred enim od stanovanjskih blokov stoji avtomobil, ki tja nekako ne sodi. Gre za nemškega terenca prestižne blagovne znamke v črni barvi in italijanskimi registrskimi oznakami, ki pripada najbolj znanemu prebivalcu Kanižarice - nogometašu Jasminu Kurtiću, nogometašu italijanskega prvoligaša Sassuola in slovenskemu reprezentantu. "Evo, tukaj sem doma," še pred stiskom roke poudari Kurtić in takoj pokaže na sosednje nogometno igrišče, kjer se je vse začelo. Včasih je na njem mrgolelo otrok, danes (obiskali smo ga v petkovih dopoldanskih urah) tam vztraja le oče z majhnim sinom in morda podobnimi sanjami, kot so se v glavi Jasmina Kurtića prav tam podile pred leti, ko je bil zgolj "mali Kurta".

"Veliko nas je bilo, ki smo igrali. Jaz sem bil nor. Vztrajal sem cel dan, do noči. Tudi, ko sem odraščal, me lokali niso kaj prida zanimali. Zvabili so večino mojih prijateljev, mene pa ne. Moj idol je bil Zinedine Zidane, zato sem ga želel posnemati in sem cele dneve nabijal žogo sem ter tja. Še danes, ko stopim na to igrišče, se mi malce zašibijo kolena. Joj, koliko spominov. Škoda res, ker otrok ni več na igriščih, če pa že so, sedijo in vsak s svojim telefonom igrajo virtualni nogomet," pravi.
Jasmin Kurtić
Delavni proces v podjetju, v katerem je bil zaposlen, še vedno pozna do podrobnosti. (foto: SPS)


Čeprav večino časa preživi na tujem ali pa na reprezentančnih zborih, se Kurtić v svoj domači kraj vedno rad vrača. Na svoje korenine, poudarja, namreč nikoli ni pozabil. "V Kanižarico je na delo v rudnik prišel že moj pokojni dedek. Sicer se je, potem ko je odšel v pokoj, vrnil v Bosno in Hercegovino (Kurtići izvirajo iz okolice Tuzle, natančneje iz Banovićev, op.p.), moj oče pa je nadaljeval z delom v rudniku. Ni me sram povedati, kdo sem in kje sem doma. Res je, da bi lahko živel kje drugje, ampak to ne bi bilo to. Tu je moja družina, tu so moji prijatelji," dodaja.

Družina kljub slavi in dobremu zaslužku v italijanskem nogometu ostaja osrednja "bit" njegovega vsakdana. Dokaz tega so tudi številne tetovaže na njegovem telesu, ki so v veliki meri posvečene prav najbližjim: "Tako imam občutek, da so vedno ob meni. Seveda mi pustijo prostor, da živim po svoje in sam odločam o sebi. Pravzaprav o sebi odločam že dolgo. Še preden sem postal polnoleten, mi je oče (še vedno zaposlen v industriji, mama pa je zaradi stečaja podjetja nedavno izgubila delo, op.p.) dejal, da je čas, da začnem sam služiti denar. In sem šel. V službo, zraven pa sem še igral nogomet v Črnomlju. Čeprav mi je vmes uspelo priti v Serie A, se pri nas doma ni kaj prida spremenilo. Razmišljal sem, da bi staršema olajšal vsakdan in jima pomagal (pokaže na bližnji grič, kjer namerava staršema urediti hišo, op.p.), vendar ne pride v poštev. Preveč sta vajena trdega dela, s katerim sta mi, za kar sem jima izjemno hvaležen, omogočila, da sem postal to, kar sem."

Družina Kurtić v finančnem smislu nikoli ni bila bogata. Je pa bila in je še vedno bogata v smislu medsebojnega razumevanja, zaupanja in morale. Starša sta Jasminu že kot otroku vcepila delavne navade, zaradi katerih ima Jasmin Kurtić morda celo kot edini nogometaš v italijanski Serie A dejansko nekaj let prave delavne dobe. "Jasmin je bil priden delavec. Veseli smo, kadar pride na obisk," pravi delovodja Marijan (Kurtić nas je namreč odpeljal v obrat, kjer je nekoč delal) in pokaže na delavno mesto, ki ga je, ko je brusil in varil, opravljal Kurtić. Znova, stisk roke tu, stisk roke tam. Njegovi nekdanji sodelavci so ponosni in veseli, da je Kurtiću uspelo.

"Brušenje in varjenje ni lahko delo. Pa še nogomet. Včasih sem težko shajal, ampak sem moral, če sem želel preživeti. V slovenskem nogometu nisem zaslužil nič, če ne bi delal, bi se zapustil. V podjetju so mi šli na roko, sem pa zato, če je bilo potrebno, moral kdaj potegniti s 'šihtom'. Potem ko sem šel v Gorico, sem moral oddelati še odpovedni rok, potem pa sem dal odpoved. Odločil sem se, da bom postal profesionalni nogometaš. Mi je pa služba dala veliko. Bil sem finančno neodvisen, imel sem delavne navade, starši so me spoštovali…"
Jasmin Kurtić
Na igrišču v Črnomlju, kjer je pred leti treniral v dresu Bele krajine. (foto: SPS)

Iz druge slovenske lige v Serie A vodi izjemno dolga in trnova pot. Jasmin Kurtić tega nikoli ne pozabi poudariti. Je pa res tudi to, da jo je zdaj 25-letni Belokranjec prehodil izjemno hitro. V Beli krajini ga je opazil selektor mlade reprezentance Tomaž Kavčič (Kurtić obljublja, da mu bo hvaležen do konca življenja), ga kljub zanimanju Interblocka, Maribora in Domžal priporočil Gorici, Kurtić pa jo je po dobrih igrah že v pol leta zapustil. Smer: Palermo. "Vozil sem se s tekme Gorica-Nafta, bil sem ravno v Semiču, ko me je poklical moj agent. Dejal mi je, da ima zame Palermo. Rekel sem mu, naj me ne zaj*****, kajti rad se šali. Takrat se na srečo ni. Obrnil sem in šel na podpis pogodbe," se spominja. Zlatko Zahović pa še danes priznava, da se je tedaj, ko se je Kurtić prebijal iz Bele krajine, uštel, ker se v talentiranega Belokranjca ni malce bolj poglobil.

Palermo in Italija sta Kurtiću predstavila nogometni profesionalizem na najvišji ravni. Na Serie A, priznava, ni bil pripravljen, zato je še danes hvaležen reprezentančnemu soigralcu in velikemu prijatelju Josipu Iličiću ter tudi svojemu agentu Amirju Ružniću: "Noro! Ljudje te peljejo sem in tja. Obletavajo te. Tega res nisem bil vajen. Imel sem 20 evrov v žepu in dva para hlač. Še dobro, da mi je Jojo posodil trenirko in mi vseskozi pomagal. Za Serie A seveda nisem bil pripravljen. Amir Ružnić pa je moj drugi oče. Svetoval mi je Varese, kjer mi je šlo zelo dobro. To je bila pametna odločitev. Tam sem dobro igral, si dvignil ceno in zanimanje."

Palermo, Varese, nato znova Palermo, potem Sassuolo, Torino in zdaj znova Sassuolo. Za zdaj. Ni namreč skrivnost, da je Kurtić želja številnih klubov, ne le italijanskih, tako da se zna zgoditi, da bo do izteka poletnega prestopnega roka znova zamenjal klub. Morda. V prvi vrsti bo iskal redno igranje in, to še posebej izpostavlja, napredek. V Serie A, Premier League, kjerkoli. "Bomo videli, kaj bo. Priprave bom začel s Sassuolom, to je pa tudi vse, kar vem zaenkrat. Upam, da se bom sčasoma ustalil pri enem klubu, doslej sem namreč precej menjal klube. Želim redno igrati, želim napredovati. Želim, da z menoj napreduje tudi moja ekipa. Želim pa tudi spoštovanje. Klub, ki te hoče, te mora spoštovati, če je tako, potem ni težav," pravi in zavrača možnost selitve na vzhod: "Tam sicer dobro plačajo, toda trenutno me to ne zanima. Rad bi ostal v najmočnejših ligah, morda nekoč zaigral v ligi Europa ali Ligi prvakov. Kaj osvojil… Za kaj drugega bo še čas."

Po dobri sezoni v Serie A in pred začetkom novega kvalifikacijskega cikla (tokrat za uvrstitev na evropsko prvenstvo) gre od Kurtića veliko pričakovati tudi v reprezentančnem dresu. V reprezentanci je Kurtić debitiral leta 2012, na tekmi proti Grčiji. Istega leta so ga klicali tudi iz Bosne in Hercegovine. Selektor Safet Sušić je namreč slišal za mladeniča, ki se prebija v Italiji: "Agent mi je posredoval željo Nogometne zveze Bosne in Hercegovine, vendar sem že pred tem sprejel odločitev, da bom igral za Slovenijo. Svojega porekla ne mislim skrivati, vem, kdo sem. Mi je pa Slovenija dala vse in želim igrati tam, kjer je odraščalo moje srce. Imamo dobro ekipo, dobrega selektorja. Imamo seveda tudi težko skupino, ampak z Anglijo in Švico se ne gre preveč obremenjevati. Najprej moramo dobiti 'lažje' tekme."
Jasmin Kurtić
Na igrišče pod stanovanjskim blokom še vedno rad zaide. (foto: SPS)

Življenjska zgodba Jasmina Kurtića se lepo bere (in piše). Predvsem zato, ker je njegova življenjska zgodba dejansko zgodba o uspehu. V skromnih razmerah sta ga le trdo delo in močna volja pripeljala do uspeha. Jasmin Kurtić je iz nadebudnega mladeniča z igrišča pod blokom zrasel v nogometaša, ki praktično vsak konec tedna igra z in proti najboljšim nogometašem z vsega sveta. Mlad, zdrav, dobro situiran in kljub vsemu realen. Eden od glavnih razlogov za njegov uspeh pa je ob dobri vzgoji, za katero je še danes izjemno hvaležen svojim staršem, velika mera samokritike. Kurtić namreč priznava, da je sam sebi največji kritik. "Iz porazov se je treba učiti in popravljati napake. Po tekmi z Argentino je bilo recimo jasno, kdo je kriv za tisti gol. Nikakor Boštjan Cesar, ampak jaz in to sem tudi jasno povedal. Mladim igralcem pri nas manjka predvsem to - samokritika. En dan zabijejo gol, ne vem, recimo v Celju in takoj na naslovnice. Halo? Ko prideš v Italijo, imaš pred seboj Maicona, vse se trese, sem ter tja, nekdo te odnese v reklame, žoge ne vidiš tudi po 20 minut. Ko igraš v Palermu in izgubiš, ne moreš iz hiše. Nekdo te zasleduje, nekdo je besen. Ko greš v tujino ni nič lažje, še težje postane..." dodaja Kurtić, ki pa se dobro zaveda, da ima precej kritikov in še več nevoščljivcev v domačih vrstah, a se s tem ne obremenjuje pretirano. Ni zdravo, pravi.

"Z ljudmi sem dober. Ostal sem to, kar sem vedno bil. Okej, vozim Porsche. Pa kaj? Medtem, ko so nekateri moji vrstniki ponočevali in spali do dvanajstih, sem jaz delal. In tako vsak dan, vedno znova. Nevoščljivcev je veliko, pravih prijateljev je malo, a so ti še toliko bolj dragoceni. Je pač tako, za nekoga si car, ko obrneš hrbet pa peder. Ničesar nisem pozabil, se pa s takšnimi ljudmi ne obremenjujem. Ko se ozrem nazaj, sem zadovoljen. Predvsem zato, ker nisem poslušal tistih, ki so dejali: 'mali, pusti ti televizijo, pa raje delaj'," za konec še dodaja Kurtić in med vožnjo ter hojo še naprej pozdravlja vsakogar, ki mu pride naproti. Nasmeh, iskren stisk roke, največkrat pa dvignjen palec. Prebivalci Kanižarice so na svojega športnega asa, ki je bil in tudi ostal eden od njih, upravičeno ponosni. 
Jasmin Kurtić
Čeprav je v Serie A prišel iz druge slovenske lige, se je Jasmin Kurtić v vsega nekaj sezonah razvil v kakovostnega vezista. (foto: SPS)
Komentiraj
OBJAVI
Komentarji: 26
<< < | 1 | 2 | 3 | > >> Starejši naprej | Novejši naprej
legvan33 24.7.2014, 12:12 Prijavi komentar
mormo pa priznat da je mel srečo v življenju. veliko je takih ki morajo delat tako kot on in so dobri pa se jim ne poklopi, tudi če majo v glavi vse pošlihtano...hvala bogu, da jo je imel, mislim srečo... vsakemu privoščim. srečno kurta
profesor 7.7.2014, 23:31 Prijavi komentar
Kurta je legenda in to je to ! Kljub uspehu , ki ga je dosegel je še vedno isti ....super članek ! Pa še nekaj: na tistem igrišču v Kanižarici je svoj čas igralo nogomet veliko odličnih nogometašev in res škoda ,da ni še kakemu uspelo....
zmaj05 7.7.2014, 21:06 Prijavi komentar
razni prepotentni Bačinovići in Miheliči bi se lahko marsikaj naučili od njega!
cfc007 7.7.2014, 20:24 Prijavi komentar
Top članek!
chino8 7.7.2014, 17:58 Prijavi komentar
Bravo nogomania. Dober članek.
Arsenal_kraljuje 7.7.2014, 16:38 Prijavi komentar
Dober članek, več takih
vijolcni_bojevnik 7.7.2014, 16:30 Prijavi komentar
tut jaz morem priznat da mi je članek malo spremenil mnenje o njem.. drugače pa pohvale za članek, več tega je treba.
JCV21 7.7.2014, 16:25 Prijavi komentar
Zanimiva zgodba je za Jasminom, nisem je poznal prej. Po prebranem je človek na mestu, želim mu uspešno kariero še naprej.
piksi 7.7.2014, 15:08 Prijavi komentar
Tudi mene se je zgodba dotaknila,nekaj podobnega ala Dragič,velika zasluga nemški mentaliteti,delo,delo,skromnost in ostanek na realnih tleh,vse čestitke staršema,da sta vzgojila fanta v takšnih vrednotah.Je pa še mnogo podobnih zgodb,kjer fantje ne uspejo,kljub vsemu odrekanju in vlaganju v šport.
Rosonero11 7.7.2014, 14:50 Prijavi komentar
Dober članek.. Kurta car, kar tako naprej
<< < | 1 | 2 | 3 | > >> Starejši naprej | Novejši naprej
OGLAŠEVANJE