Azijska svinjarija

Nenadna odpoved pogodbe, ki jo je Zdenko Verdenik prejel po petih zaporednih porazih Omiye Ardije, nikoli ni bila zares pojasnjena. Javnost, japonska in slovenska, si jo zato razlagata po svoje in jo povezujeta s petimi zaporednimi porazi, ki so Omiyo s prvega pahnili na še vedno odlično četrto mesto prvenstvene razpredelnice.

Omiya Ardija je eden manjših japonskih prvoligašev in Zdenko Verdenik je sam priznal, da ga je v lanski sezoni komajda, tudi z malce sreče, rešil izpada v drugo ligo. V novi sezoni, za katero se Omiya ni kaj prida okrepila, so bili cilji podobni lanskim, torej predvsem obstati v prvi ligi. Sezona se je začela sanjsko. Niz neporaženosti se je, upoštevajoč zaključek lanske sezone, vlekel kar 21 tekem. Omiya je rušila vse pred seboj in se z vrha lestvice smejala neznatno bogatejšim in večjim Yokohami, Hirošimi, Urawi, Nagoyi in drugim. Potem pa… Kot bi odrezal, sočasno s poškodbama najboljših igralcev ekipe Milivoja Novakovića in Zlatana Ljubijankića, je prišel prvi poraz. Pa nato drugi, tretji in četrti. Peti proti Osaki je bil usoden. Verdenik je dobil nogo, njegov pomočnik Tsutomu Ogura pa je bil takoj povišan v glavnega trenerja.

To seveda ne bi bilo nenavadno, če Omiya Ardija ne bi bila to, kar v resnici je. Torej, v osnovi majhen klub, ki slavi praktično sleherno zmago. Ambicije so po guganju na vrhu razpredelnice v klubu razumljivo narasle, vendar Verdeniku v resnici sploh niso presodile. Presodil mu je lasten (v celoti japonski) strokovni štab.

Japonci so marljivi, potrpežljivi, tihi in ustrežljivi ljudje. Čast in dana beseda sta na daljnem vzhodu sveta. Toda tudi Japonska se spreminja, s tem pa postajajo tradicionalne vrednote vse bolj ohlapne. Verdenik je to, kot smo uspeli izvedeti od naših japonskih novinarskih kolegov, spoznal na lastni koži in na koncu tudi plačal s svojo službo. Zgodba o njegovem nenadnem odhodu je namreč vezana na zaroto, ki so jo skovali njegovi najtesnejši sodelavci. Tisti, ki so z njegovim odhodom največ pridobili.

Verdenikovi sodelavci so bili prepričani, da metode, ki jih pri delu uporablja Verdenik, niso ustrezne. Zahtevali so več besede in vpliva pri vodenju ekipe, na kar pa izkušeni Verdenik seveda ni pristal. Spori so bili zato neizogibni, vendar ni ostalo le pri tem. Pomočniki, Ogura je med njimi najbolj vpliven, so po omenjeni reprezentančni pavzi milo rečeno sabotirali Verdenikova navodila, negotovost pa se je prenesla tudi na igralski kader, ki je postajal vse bolj zbegan. Verdenik je torej delal in govoril eno, pomočniki pa so delali povsem drugo. Pri vsem skupaj je najbolj zanimivo to, da so se prvi znaki neposlušnosti (zaradi jezikovne ovire jo je bilo težko pravočasno odkriti) menda začeli kazati že tedaj, ko je Omiya na lestvici vodila s petimi točkami prednosti pred najbližjim zasledovalcem, torej še pred rezultatskim padcem.

Verdenik je, priznavajo celo japonski nogometni kronisti, očitno padel v klasično azijsko manipulacijo. Na Japonsko je prišel z bogatim znanjem in izkušnjami. Da bi učil. Bil je na dobri poti. Njegov strokovni štab, ki je bil pogodbeno odvisen predvsem od njega samega (pogodbe so se iztekale, Verdenik svoje ni nameraval podaljšati), je moral zato še pred vrhuncem sezone, ko se je pač dovolj priučil, povleči zase najboljšo možno potezo, saj je Verdenik po koncu sezone tako ali tako nameraval oditi, z novim trenerjem pa bi se zagotovo zamenjal tudi strokovni štab. Vodstvo kluba (gre za nogometno slabo podkovane poslovneže) je, kakopak, potegnilo s svojimi, počakalo na pravi trenutek in nogiralo šokiranega Verdenika. Novi trener z vsemi pooblastili je, kako priročno, postal sicer vse prej kot kvalificirani Tsutomu Ogura. Verdenik, nemočen proti šestim, je lahko le sedel na letalo in se vrnil domov.

Omiya Ardija je takoj po menjavi trenerja znova izgubila. Šok terapija, ki to v resnici ni bila, ni zalegla. Morda zato, ker ni bila potrebna, še manj iskrena. Verdeniku je morda odžrla rezultat kariere, obema reprezentantoma (Milivoju Novakoviću in Zlatanu Ljubijankiću)  pa bržkone pokvarila obetavno sezono. Je pa slovenski trojec na Japonskem, kjer tujcem res ni lahko, dokazal, da nikakor še ni za odpis. Verdenika, ki si je pri Omiyi precej popravil rejting, tako lahko verjetno že kmalu spet pričakujemo v kakšnem "sedlu". Novaković bi zdaj, ko je na Japonskem svojemu Kölnu dokazal, da mu dela krivico, znal še vztrajati v reprezentanci. Ljubijankić pa bi s še kakšnim golom lahko uresničil ambicije po povratku v katero od evropskih lig.