Klemen Kos   10. november 2016
Lucas Horvat je motor igre Domžal

V Argentini smo malce nori

Predstavljamo vam zanimivo življenjsko zgodbo Lucasa Maria Horvata, nekdanjega gojenca akademije slovitega River Plateja, ki je svojo nogometno identiteto našel v domovini svojih staršev.
SORODNE NOVICE
Brkić zamenjal Žlogarja
25.9.2017 | Slovenski nogomet
Je Žlogar že bivši?
25.9.2017 | Slovenski nogomet
Igra na en gol se ni obnesla
25.9.2017 | Slovenski nogomet
Veselimo se igranja v Sevilli
25.9.2017 | Slovenski nogomet
Domžalska kriza je vse globlja
24.9.2017 | Slovenski nogomet
Mura z novo visoko zmago na vr...
24.9.2017 | Slovenski nogomet
(foto: Nogomania)
Slovenija od svoje izseljenske skupnosti v Argentini v nogometnem smislu (še?) ni dobila veliko. Na reprezentanta argentinskih korenin še čakamo, v preteklosti pa se je v slovenskem državnem prvenstvu preizkusilo nekaj v Argentini rojenih slovenskih potomcev, ki v veliki večini primerov niso pustili trajnejšega pečata. Svetla izjema je 31-letni Lucas Horvat, v Buenos Airesu rojeni vezist belokranjskih in dolenjskih staršev, ki je dandanes v slovenskem prvenstvu že pravi staroselec. Pred dvanajstimi leti je bil del ekipe slovenskih izseljencev iz Argentine, ki je v Sloveniji nastopila na turnirju slovenskih potomcev iz različnih držav in osvojila prvo mesto. Herman Zupan, tedanji trener tega ekshibicijskega moštva, je obrnil nekaj telefonskih številk in Horvata uvedel v svet slovenskega klubskega nogometa.

"Poizkušal sem pri River Plateju, vendar je tam zelo težko. Samo v mojem letniku (1985 – op.a) je bilo pri Riverju 35 igralcev in v resnici nikoli nisem imel pravih možnosti. Nekateri fantje so bili tam že osem let ali več, konkurenca je bila strašna (v Horvatovem času so bili v mladinskem pogonu tudi Radamel Falcao, Gonzalo Higuain, Augusto Fernandez, Diego Buonanote … - op.a) in da prideš 'noter' moraš imeti res veliko sreče. In znanja, seveda," se svojih začetkov Argentini spominja simpatični Horvat, ki ga je nato igra usode popeljala do domovine njegovih staršev. Ta je bila zanj navkljub poreklu drug svet.

"Začel sem v Črnučah v drugi slovenski ligi. Zame je bilo na začetku vse čisto novo. Moja starša dobro govorita slovensko, vendar sem jaz vedno govoril le špansko in slovensko ob prihodu v Slovenijo nisem znal. V Argentini je sicer precej povezana slovenska skupnost, ki tudi odlično govori slovensko, vendar pa je bila moja družina malce bolj na obrobju te skupnosti in smo živeli bolj po argentinsko,"
se spominja Horvat.

V Argentini se rodiš z nogometom
Horvat je hitro dokazal, da njegovo nogometno znanje krepko presega skromne drugoligaške ljubljanske Črnuče. Sledila  je daljša epizoda pri Dravi – njegova žena, mimogrede, prihaja iz Ptuja – nato ambiciozni Interblock, Domžale, triletna avantura v Azerbejdžanu in od lani naprej znova Domžale. Vmes se je odlično naučil slovenščine s štajerskim naglasom, se navadil na slovensko mentaliteto in način življenja ter, kar je zanj najpomembneje, v slovenskem klubskem nogometu pustil svoj podpis.

V letošnji sezoni je Horvat motor igre Domžal na sredini igrišča in eden ključnih členov moštva, ki v zadnjih mesecih izstopa s svojo napadalnostjo. V njegovi igri je prisotna argentinska mehkoba z žogo v nogah in tehnično  znanje, ki se ga ni moč priučiti.

"V Argentini se rodiš z obsedenostjo z nogometom. Od desetih otrok jih osem želi postati profesionalni nogometaš. Jaz nisem bil čisto nič drugačen. Čez cesto od mojega doma je bil park, v katerem smo cele dneve in noči brcali žogo. Tam se naučiš stvari, ki se jih ne moreš nikjer drugje," pravi Horvat, ki sicer na svojem igralnem mestu najbolj občuduje Italijana Marca Verrattija.

Lucas Mario Horvat, Domžale
(foto: SPS)


Horvat prihaja iz slovenske družine, a je v njem navkljub dolgih letih v Sloveniji, kjer je našel 'službo' in družino, ostalo veliko Argentine.

"Argentina je v meni. Vsako leto se vračam tja in dokler bom lahko, se bom vračal še naprej. Tam je življenje povsem drugačno. Vsi živijo 200 na uro (smeh). To včasih malce pogrešam, res pa je, da je Slovenija neprimerno bolj varna," pravi Horvat, ki prihaja iz okolja, v katerem je nogomet vse več kot le nogomet. "V Argentini smo malce 'nori'. Greš ven in vsi vedo, za koga navijaš. Jaz sem recimo z vsem srcem za River. Če zmaga River, greš pred hišo in se šališ, če izgubi, ostaneš v hiši. Vzdušje na stadionih? To je noro, ampak gre žal dostikrat čez mejo. Navijajo vsi. Ženske? Ženske so nore! Navijajo z vsem srcem in z vso strastjo. Tako pač je tam, to je ambient, v katerega se rodiš in druge poti sploh ne poznaš."

V Ljubljani živel v šentjakobski cerkvi
V Sloveniji takšne 'norosti' Horvat ne bo doživel. Deset tisoči navijačev nikoli ne bodo celo tekmo prepevali navijaških pesmi, prav tako najbrž zaradi nogometnih rivalstev strasti nikoli ne bodo tako razvnete, da bi bila ogrožena človeška življenja. Kljub temu je Horvat zaradi nogometa v Sloveniji doživel še marsikatero zanimivo anekdoto. Recimo tisto, ki se tiče njegovega časa v Ljubljani.

"V Ljubljani sem živel v cerkvi v Šentjakobu, ki jo je upravljal slovenski Argentinec. Želel sem biti v bližini nekoga iz mojih krajev. Živel sem v cerkvi, hodil na treninge, nato pa med drugim tudi kosil tudi travo okoli cerkve. Bilo je čisto 'fajn', tedaj sem menil, da je za začetek to čisto v redu rešitev," se spominja Horvat, ki je nato relativno hitro zapustil Interblock in se preselil v Domžale.

Dandanes se Horvat v ekipi Domžal počuti odlično. Trener Simon Rožman mu neizmerno zaupa, sam pa še nikoli v Sloveniji ni bil član ekipe, ki bi dosegala tako veliko golov.

"Sem tudi sam presenečen, da se nam je tako obrnilo. V zadnjem času morda igram nekoliko višje in se večkrat znajdem v priložnosti za gol. Naša igra ima bazo, vendar so situacije, v katerih se odločaš po svoji presoji. Trener od nas zahteva, da se borimo do maksimuma in da bo ostalo že prišlo samo od sebe," pravi Horvat, in dodaja: "V ekipi se odlično razumemo med seboj. Tudi tisti, ki ne igrajo, se borijo na vso moč. Celotna ekipa je v dobri formi in to zelo pomaga."

Smo le malenkost za Mariborom in Olimpijo
Domžale so trenutno na tretjem mestu, črn madež sezone pa so neuspehi na tekmah proti Mariboru in Olimpiji.

"Naslov? Vemo, kje smo. Olimpija in Maribor sta malo višje, čeprav mislim, da na medsebojnih tekmah nismo bili čisto nič slabši. Odločajo malenkosti in v tem sta bila Maribor in Olimpija boljša. To nam še manjka, smo pa na dobri poti."

Pri 31 letih je jasno, da pred Horvatom ni več ostalo prav veliko let kariere. Kljub temu se z velikimi vprašanji o tem, kaj in kako po koncu kariere, ne želi obremenjevati.

"Ni dobro preveč razmišljati o tem, saj imaš potem glavo drugje in nisi dovolj osredotočen. Nekaj časa bom zagotovo še igral … Kje bom živel po koncu kariere? Ne vem, veliko se pogovarjamo doma o tem. Tukaj je bolj varno, hči bi imela več možnosti. Imam pa v Argentini družino in Argentino imam v srcu."
In če se ponudi priložnost za odhod v tujino?

"Če bi odšel v tujino? Seveda. Čakam na klic! (smeh). Nogomet je pač takšen, da moraš biti vselej pripravljen na vse. Ko sem bil mlad fant v Argentini, niti pomislil ne bi na to, da bom nekoč igral v Sloveniji in si tukaj ustvaril družino. V življenju ničesar ne moreš preveč načrtovati," je za konec povedal zgovorni nogometaš, ki je imel kot vsak pravi Argentinec tudi svoj vzdevek.

"Ko sem bil majhen, so me klicali paton, ker sem imel veliko stopalo. Kasneje sem bil tudi nano, pritlikavec."
Komentiraj
OBJAVI
Komentarji: 1
OGLAŠEVANJE