Klicala je le Olimpija

Najprej do konca leta, potem pa bo videl. Olimpija prav tako. Aleksander Radosavljević je prepričan, da bosta dobra dva meseca dovolj, da vidi, kje je, kje je Olimpija in ali bo možno v zelenem dresu ljubljanskega prvoligaša vztrajati tudi še naprej. V 1. SNL se Radosavljević vrača po desetih letih igranja v tujini. Po letih v ruskih Šiniku in Tomu, epizodi pri grški Larissi in nizozemskih Den Haagu ter Venlu se bo Radosavljević pri štiriintridesetih, tudi z željo, da njegova mlada družina zaživi v domačem Kranju, zdaj prvič preizkusil v dresu Olimpije. "Prevladala je moja želja, da bi še igral. Če bi našel v tujini kaj, kar bi me zanimalo, bi ostal tam, pa nisem, ker me tisto, kar sem dobil, ni zanimalo. Tako sem se odločil vrniti domov, razmišljati moram o svoji družini, otroci tukaj hodijo v šolo. Poklicala je Olimpija…" pravi Radosavljević, ki je v zadnjih tednih treniral z nogometaši Triglava. Olimpija je bila edini klub, ki je želel oziroma ki si je upal poklicati. Ostalih ponudb iz 1. SNL, z izjemo logične, ne pa tudi realne želje Triglava, pravi, ni bilo.

Radosavljević je eden redkih (nekdanjih) reprezentantov, ki bo po uspešni karieri izven slovenskih meja (dobri ponudbi iz tujine bi se še vedno težko odrekel) zagrizel v slovenski klubski nogomet. Z dopolnjenimi štiriintridesetimi leti bo eden najstarejših igralcev v ligi, v kateri sicer kar mrgoli najstnikov in igralcev v zgodnjih dvajsetih: "To me ne moti. Tudi na Nizozemskem je bilo tako, tudi tam prevladujejo mlajši. V Sloveniji več priložnosti dobivajo mlajši igralci, zato ekipe v svoji igri tako nihajo. Vseeno se pa ne strinjam, da kvalitete v slovenski ligi ni."

Olimpija igralsko kvaliteto nedvomno ima. Premalo pa se ta kvaliteta odraža na igrišču, kar dokazujejo tudi rezultati v letošnji sezoni. Radosavljevićeva vloga v Olimpijinem moštvu naj bi bila dvojna. Njegove igralske kvalitete, igral bo na njemu domačem položaju zadnjega vezista, so nesporne, Olimpiji pa bi moral pomagati tudi s svojimi izkušnjami, predvsem v smislu usmerjanja mlajših soigralcev. "Mislim, da se ne sme gledati le moja gola igra. Moja vloga v Olimpiji je tudi ta, da s svojimi izkušnjami pomagam mladim igralcem, da razvijejo ta potencial, ki ga kažejo. Lahko postanem nekakšen pomočnik trenerja znotraj ekipe," pravi izkušeni vezist, ki je s svojimi novimi soigralci opravil šele nekaj treningov, vendar si kljub temu že ustvaril pozitiven vtis o okolju, v katerega je vstopil: "Ekipa Olimpije je kvalitetna. Vidim, da se dobro dela, da so vsi maksimalno motivirani. Tako da s tega vidika je vse v redu, res pa je, da ekipa potrebuje konstanto igre in rezultata. Ne sme biti toliko nihanj."

Radosavljević bo v Olimpijinem dresu debitiral v nedeljo, na eni najpomembnejših tekem sezone - na večnem derbiju v Mariboru: "Prva tekma bo nekaj posebnega. Pa še večni derbi. Tega seveda še nisem izkusil, težko pa povem kaj več, šele prišel sem…"

Čeprav je z ekipo šele kratek čas, pa tudi Olimpije v času igranja na tujem ni pretirano podrobno spremljal, se Radosavljević strinja, da bi se Olimpija morala boriti za najvišja mesta, tudi za naslov prvaka. "To je nekako logično. Olimpija bi se morala vedno boriti za naslov. Če se vrnem na večni derbi, mislim, da je Maribor tu v prednosti. Ampak vseeno, bomo videli," meni Radosavljević.

Za nekoga, ki je toliko let preživel v tujini, je povratek v slovenski nogometni vsakdan precej nenavaden. T.i. sprotnega dogajanja je pri nas namreč precej manj kot drugod, vseeno pa Radosavljević ni preveč črnogled: "Nisem prišel nazaj, da bi koga podcenjeval. Pogrešam tekme. Recimo, na treninge Triglava sem zelo rad hodil. Mislim, da se v Sloveniji preveč podcenjujemo. Res je, na televiziji je ogromno tujega nogometa, morda je prišlo do zasičenosti. En dan gledaš Ligo prvakov, potem pa gledaš slovensko ligo… Vseeno, poudarjam, ni tako slabo."


Tujina je Radosavljevića dejansko izklesala v nogometaša, kakršnega poznamo danes. V discipliniranega, nepopustljivega defenzivnega vezista, ki je s Slovenijo v času selektorja Matjaža Keka pisal nepozabne uspehe. Toda ni bilo vselej tako. Pred desetimi leti, ko je Radosavljević igral še v Celju, je igral višje, precej bolj ofenzivno, tudi gole je zabijal: "Res je, nisem vedno igral na tem položaju. V Celju sem igral višje. V mladinskih selekcijah pa sem igral klasičnega 'libera', torej igralca, ki bere igro. Danes je moj položaj zadnji vezni, tu bom igral tudi pri Olimpiji."

Radosavljević je trdoživ nogometaš. Preživel je Rusijo, natančneje Šinik in Tom, preživel je reprezentančno krizo, menjave selektorjev, na vrhuncu kariere pa se, čeprav se najbolje znajde v destrukciji nasprotnikove igre, preizkusil celo v nizozemski ligi, ki vztrajno proizvaja hitre in tehnično dovršene nogometaše. "Ko sem igral v Celju, sploh še nisem vedel, če želim živeti od nogometa. Želel pa sem v tujino, da bi videl, kako je tam, da bi videl, kam sodim. Je pa tako, da mora biti glava, ko greš v tujino, na mestu. Moraš vedeti, zakaj si tam in vztrajati. Pa delati! Sam sem v prvi sezoni v Rusiji pretiraval, preveč sem treniral in bil utrujen, toda ko enkrat steče, je lažje," se spominja.

Na Nizozemskem je (verjetno) igral tudi najboljši nogomet v karieri: "Tista prva sezona v Haagu, po svetovnem prvenstvu. Mogoče je bilo to največ, kar sem pokazal." Nizozemska mu je nasploh dala veliko: "Tam je infrastruktura odlična, trenira se dobro. Vztrajajo pri 'pas igri', poudarek dajejo igri, zanemarjajo pa obrambo. Tam je sramota, če trener reče, da bo igral obrambno. Mislim, da sem prav zaradi vsega tega na Nizozemskem napredoval."

V Rusiji, opozarja, pa je drugače. Fizika in tehnika tam štejeta največ: "Takrat, ko sem v Rusiji igral jaz, je bilo veliko poudarka na fiziki, na moči. Če tega nisi zdržal… To mi je pravzaprav ugajalo. Profesionalizem v Rusiji je krut, ampak, če igraš, nimaš časa za težave. Je pa treba biti precej močan, da se obdržiš."

Čeprav o upokojitvi še ne razmišlja, vsaj intenzivno ne, pa Radosavljević že ve, kaj želi početi, ko nogometa ne bo več igral. Zanima ga trenersko delo. Prve korake v tej smeri je že naredil, opravil je t.i. licenco C, izobraževal pa se bo tudi v prihodnje: "Ostati želim v nogometu. Licenco C že imam, želim priti do licence A." Zanima ga resen nogomet: "Pravo, resno delo. Gorenjska? Ne vem. Potencial tukaj je ogromen, težko pa rečem kaj gotovega. Ja, zanima me, postoriti bi namreč bilo treba marsikaj. Gorenjski potencial obstaja, le razviti ga je treba."

Ko razmišlja o slovenskem nogometu, o katerem si je ustvaril dobro mnenje, se primerjavam s tujino le stežka izogne. Predvsem z Nizozemsko, ki slovi po zelo dobrem delu z mladimi. V prvi vrsti po zavestni usmeritvi v ofenzivno usmerjen. agresiven nogomet, ki rojeva tehnično dovršene in hitre igralce. "Zanemarja pa obrambo," poudarja Radosavljević in stopi v bran slovenski stroki: "Nizozemci imajo boljši infrastrukturo, več denarja. Tudi naši trenerji premorejo kvaliteto. Tako je na Nizozemskem: ko si tam, vidiš, da vse skupaj pa le ni tako imenitno kot si predstavljamo. Je pa res, da bi se od Nizozemcev lahko veliko naučili. Ker za igranje tam, je treba biti na določeni ravni. Je pa ta liga res takšna, da je za prave nogometaše lahko odlična odskočna deska. Imena, ki igrajo v največjih klubih, to dokazujejo."

Aleksander Radosavljević je v dresu slovenske izbrane vrste odigral 39 tekem in dosegel en zadetek. Bil je poleg, ko se je Slovenija uvrstila in tudi, ko je igrala na svetovnem prvenstvu. Vrnil se je tudi, ko je Matjaža Keka zamenjal Slaviša Stojanović. Srečko Katanec (trenutno) nanj ne računa. Toda Radosavljević se od reprezentance uradno ni poslovil. "To je stvar selektorja, jaz nisem pod pritiskom. Vedno sem bil na voljo," pravi.

Na reprezentanco ga danes bolj kot resne ambicije, saj že nekaj mesecev ni igral tekem, vežejo spomini. Med njimi prevladujejo lepi. "Ko so rezultati dobri, je lepo. Ko jih ni, pa ne. Mislim, da bi reprezentanca morala imeti več podpore javnosti in medijev. Ne pa, da po tisti izgubljeni tekmi s Severno Irsko, ko smo bili boljši, oni pa so srečno zadeli, vsem pade dol. Val kritik se je vsul po nepotrebnem. Ni kaj, Slovenija je specifična in vprašanje je, če bo kdaj drugače," pravi.

Zaveda se, da v Sloveniji, v nogometu še posebej, potrpljenja ni: "Dobro je, da je Slovenija zdaj tri tekme zmagala. Ni važno proti komu. Zmagala je. Teoretično je še vedno v igri. Vsak trener pa potrebuje čas in potrpljenje. Primer Islandije. Igralci igrajo v boljših klubih kot naši, pa bi mi morali to tekmo zlahka dobiti. To ni realno. Pri nas vse preveč stvari jemljemo z levo roko. To pa ti da tujina. Te izkušnje, ta spoznanja."

Za konec še logično vprašanje. Bo Radosavljević "družbo" v 1. SNL skušal poiskati pri katerem od nekdanjih reprezentančnih soigralcev? V zrelih letih je denimo Milivoje Novaković, nove izzive bodo kmalu iskali tudi nekateri drugi... "To pa ni odvisno od mene (smeh). Če bi bile razmere doma drugačne..." dodaja Radosavljević.