Miran Zore   2. december 2016
Predstavljamo: Miral Samardžić

Negativizem nas je motiviral

Miral Samardžić je končal svojo epizodo pri kitajskem Henanu in zdaj v domači Škofji Loki čaka ter razmišlja, kako naprej. V fokusu njegove odločitve bo tudi reprezentanca, za katero zdaj redno igra.
SORODNE NOVICE
Sum nameščanja v kitajskem prv...
26.9.2017 | Mednarodni nogomet
Antalyaspor prepričal Leonarda
26.9.2017 | Mednarodni nogomet
Alonso gre med trenerje
26.9.2017 | Mednarodni nogomet
Neverjeten prosti strel Grka
25.9.2017 | Mednarodni nogomet
Mevlja sodeloval pri veliki zm...
24.9.2017 | Mednarodni nogomet
Tri mesece pred AFC Kenija ost...
24.9.2017 | Mednarodni nogomet
(foto: Nogomania)
V slovenski reprezentanci velja za enega najbolj tihih in najmanj opaznih. Miral Samardžić namreč ne hrepeni po medijski pozornosti. Intervjujev zato doslej ni dal veliko. Le toliko, kolikor jih je pravzaprav moral, ker je to pač del posla. "Nerad se izpostavljam," pravi 29-letni branilec, ki je v precejšnji anonimnosti zgradil zanimivo nogometno kariero. Začel jo je na Jesenicah, po poti profesionalizma pa nato zakorakal skozi Kranj, Maribor, Tiraspol, Reko in Henan. Na pragu tridesetih, z najboljšo pogodbo v karieri in trdnim reprezentančnim statusom, zdaj doživlja njen vrhunec.

Samardžić je trenutno doma, v Škofji Loki, kjer si je skupaj z ženo ustvaril dom. Štirimesečne epizode na Kitajskem je konec, njegov Henan Jianye je obstal v ligi. Kako naprej, Samardžić, ki bogate ponudbe Kitajcev poleti ni mogel zavrniti, še ne ve. 

"Kitajska je drugačna od Evrope, vse je ravno obratno kot tukaj. Gostovanja trajajo po štiri dni. Na trening se vozim uro in pol, tam moram biti uro prej... Cel dan me ni. Je pa liga vse močnejša, napreduje, vsaj tako močna je kot recimo hrvaška, svoje pa dodajo še zvezdniki. Zdaj decembra sem doma, ves čas se nekaj dogaja, potem bomo pa videli. Če bo mogoče, bi ostal na Kitajskem. Morda pa ne. Bomo videli."

Pri svoji odločitvi bo Samardžić upošteval več faktorjev. Poleg svoje starosti, prihodnje leto jih bo namreč dopolnil trideset (zajetnih pogodb zato verjetno ne bo več veliko podpisal), bo razmišljal tudi o reprezentanci. Zanjo od leta 2013 naprej, ko je debitiral na tisti deževni prijateljski tekmi proti Kanadi v Celju, sicer redno igra kljub dolgim in napornim potovanjem. 

"Je sicer res kar naporno. Sedem ur časovne razlike je. Ko se vrnem domov, sem pokonci do največ 20. ure, potem moram spati. Potem pa vsak dan dodajam po eno uro. Nemogoče je zdržati. Odpira se mi res veliko opcij, morda pa se vrnem v Evropo. Pripravljen sem poizkusiti vse. Se bom že prilagodil, vedno sem se. Pred leti si nisem mislil, da me bo življenje odpeljalo tako daleč, recimo v Moldavijo ali pa na Kitajsko."

V Tiraspol se lahko vedno vrne
Če bi se slučajno zgodilo, da bi mu opcij kdaj zmanjkalo, potem vedno lahko računa na klub, kjer je pustil največji pečat v karieri. To je moldavski velikan Šerif Tiraspol, pri katerem je igral štiri leta in bil dve leti celo kapetan. 

"Ta Šerif se je kar zgodil. V Mariboru po poškodbi nisem igral in sem zgrabil to opcijo. Na začetku, moram priznati, je bilo težko. Tam je bilo vse staro, kot bi se zgodila vojna. Potem pa so vidno napredovali, gradili nove stvari... Vztrajal sem, da moram živeti med ljudmi, živel sem v centru mesta, spoznal sem ljudi, prijatelje. Po naravni sem prilagodljiv človek, zato sem to videl kot edini način, da se vklopim. Dobro smo igrali, bil sem kapetan in se naučil ruskega jezika. Še danes me kličejo, naj se vrnem. Če bi se? Nikoli ne veš... Moram pa poudariti, da mnogi pocenjujejo Moldavijo, njihov nogomet, Šerif. Pa verjemite, da ni lahko. Prestop že pride, ampak se je treba potem izkazati, se dokazovati, kaj doseči, kaj osvojiti. Ni ravno tako, da konkurenca tam kar počiva."

Največ reprezentančnega "kredita" si je Samardžič prislužil v soseščini, na Reki. Takoj po prihodu v Rijeko se je namreč zacementiral v začetni enajsterici ter v njej vztrajal vse do letošnjega poletja, ko je za 1,3 milijona evrov prestopil na Kitajsko. Rijeka je bila, kot pravi, nepozabna izkušnja. 

"Mislim, da sem na Reki dozorel kot igralec. Odigranih imam ogromno tekem. Uspelo mi je dobro začeti, zadel sem na superpokalu, potem sem bil dve leti standarden. Tam je bilo res super. Ljudje so me sprejeli, bili smo uspešni. Kakšne protekcije pri Matjažu Keku nisem imel, nekateri so mislili drugače. Treba je bilo delati, morda zaradi tega celo še bolj. Upam, da bo Rijeka letos prvak. Res pa je, da je na Hrvaškem težko biti prvak (smeh)."
Miral Samardžić
(foto: Nogomania)


Samardžić je eden redkih Jeseničanov, ki jim je uspelo v profesionalnem nogometu. Pred njim je bil najbolj zveneče nogometno ime v mestu nekdanji reprezentant Senad Tiganj. Na Jesenicah je začel kot vezist, celo kot t.i. polšpica, v Triglavu, pod vodstvom Uroša Bučana, pa je postal branilec. 

"Tudi jaz sem, kot večina mladih na Jesenicah, recimo igral hokej, ob tem še rokomet. Pa sem se potem odločil za nogomet. Verjetno zato, ker sem bil toliko boljši od drugih. Do 14. leta sem igral na Jesenicah, potem sem šel v Triglav. To je bilo takrat ene vožnje. Pa še delal sem zraven, da sem imel za potne stroške. Na Jesenicah je prvi šport hokej, to se, zato sem bil tudi jaz kot nogometaš tam avtsajder, dokler mi ni zares uspelo," se svojih začetkov na Jesenicah in potem v drugoligaškem Triglavu spominja Samardžić, ki je nato v Sloveniji igral še za Maribor in to v obdobju pred zadnjimi uspehi.

"Takrat sem imel na izbiro praktično celotno ligo. Odločil sem se za Maribor, ker je to najbolj trofejen klub. Do poškodbe kolena sem igral, nato ne. So pa bili to kar burni časi, ko so navijači vdirali v garderobo. Spomnim se, da smo enkrat držali vrata, da ne bi prišli. Mi mlajši igralci sicer nismo imeli težav. Tudi sicer sem to obdobje ohranil v lepem spominu."

S Slovenijo na SP 2018 v Rusijo
Kot največji uspeh v karieri Samardžić beleži preboj v reprezentanco. Doslej je v dresu Slovenije odigral 14 tekem. Po dobri reprezentančni jeseni Samardžić verjame tudi v uspešno prihodnje leto in v aktivno potegovanje Slovenije za nastop na svetovnem prvenstvu v Rusiji leta 2018.

"Na začetku kvalifikacij smo imeli težave, ker se je videlo, da smo neuigrani. Veliko je mlajših fantov. Vidimo pa, da nam gre iz tekme v tekmo bolje. Mislim, da zdaj lahko samo še napredujemo. Računal sicer še nisem, kako za prihodnje leto. Vemo, da nas čakajo Škotska zunaj in doma, pa Litva in Malta doma. Samo razmišljam.... Če bi to uspešno prebrodili, potem vsekakor lahko upamo. Sam sem optimist, vedno."

"Klik" Slovenije po slabem začetku kvalifikacij in aferi s Kevinom Kamplom, se je po njegovem prepričanju zgodil spontano. Zdaj meja za Slovenijo ni. 

"Okrog reprezentance, ne pa v njej, se je ustvarila negativna atmosfera. To nas je dodatno motiviralo. Spraševal sem se, zakaj ljudje pljuvajo, če ni vse idealno? Potem sta prišla tista dobra rezultata in kar naenkrat se je vse spremenilo. Saj bo še borba, v to ne dvomim. Reprezentanca je vrhunec kariere. Ko si enkrat noter, potem ti je uspelo. Si med 20, 25 najboljšimi igralci v državi. Tvoja kariera na ta način dobi smisel. Zato ja, vsekakor verjamem, da lahko dosežemo kaj večjega."
Komentiraj
OBJAVI
OGLAŠEVANJE