Reški Sir Matjaž Kek

Bilo je zapisano v zvezdah, da bo imela zgodba Rijeke nesrečen konec. Klub je postopoma plahnel v svojih ambicijah, spremenil svojo "namembnost" in vse od trenutka največjega delirija – zgodovinskega naslova hrvaškega prvaka – le podaljševal neizbežen iztek roka trajanja. Matjaž Kek je vztrajal, kljuboval, upal, na koncu pa vendarle ni šlo več. Zdesetkana ekipa Rijeke, ki je dandanes povsem neprimerljiva s šampionsko zasedbo izpred dveh let, je po porazu v Veliki Gorici, nekakšni hrvaški verziji Zavrča,  ostala brez trenerja, ki po zgolj eni zmagi v osmih krogih hrvaškega prvenstva svoj klub zapušča kot heroj. Na Balkanu, v trenerskem kotlu, v katerem je trener dostikrat le potrošna roba in tradicionalni alibi za zablode nesposobnih in preračunljivih vodstev klubov.

Hitro bi porabili prste, če bi preštevali slovenske trenerje, ki so sploh kdaj dobili priložnost delovanja v tujini, tudi na eni roki pa bi težko prešteli takšne, ki so v tujini za seboj pustili omembe vreden pečat. Bojan Prašnikar je imel svetle utrinke na klopi Cottbusa, ki je pod njegovim vodstvom čudežno obstal v Bundesligi. Slaviša Stojanović je Crveni zvezdi prinesel naslov državnega prvaka, Zdenko Verdenik pa je za seboj pustil nekaj lepih spominov z Japonske, kjer so njegove skromne ekipe letale v isti jati z največjimi. Vsi trije so bili v svojih klubih sorazmerno kratek čas oziroma prekratek, da bi lahko o njih pisali legende, še najbližje temu statusu pa je tako starosta slovenske trenerske stroke dr. Branko Elsner, o katerem v Avstriji še dandanes govorijo kot o trenerju, ki je spremenil ustaljene navade in za seboj pustil nekaj veliko trajnejšega od golega rezultata. Do Matjaža Keka, ki je v petih letih in pol v Rijeki za seboj pustil zapuščino rezultatov, identitete in manir. Za seboj je pustil t.i. Kekovo Rijeko – presing, disciplina, hitra tranzicija in upornost, ki so v najboljših letih tako pregovorno krasile njegovo moštvo. Mariborska trenerska šola, ki je razcvet doživela v okolju, ki Slovencem tradicionalno ni naklonjeno in na katerega še dandanes gledajo zviška.

"Odšel je najboljši trener v zgodovini HNL. To je poraz našega nogometa," danes piše Vice Karin na portalu Index.hr, in sestavek zaključuje z naslednjo mislijo.

"Matjaž Kek samemu sebi dolguje bolj normalno in bolj zdravo športno podnebje. Takšno, ki bo bolj znalo ceniti njegove sposobnosti in ga ne doživljati zgolj kot servis za popravila vsega, kar so zamočili njegovi nadrejeni. Matjaž Kek je bil človek na pravem mestu. A žal je bil na napačnem mestu."



Štiri lovorike in med njimi lovorika vseh lovorik
Kek je Rijeko prevzel marca leta 2013, ko je bil po odhodu Elvisa Scorie izbran za nosilca Rijeke, ki je tedaj s kapitalom italijanskega poslovneža Gabrieleja Volpija pokala od ambicij. Skupaj je Rijeko vodil na 274 tekmah in osvojil štiri lovorike – dva naslova hrvaškega pokala, hrvaški superpokal in v sezoni 2016/17 naslov hrvaškega prvaka. Trikrat je z Rijeko zaigral v skupinskem delu evropske lige, na Rujevico oziroma Kantrido pripeljal evropske velikane kot so Milan, Sevilla, Lyon ali Feyenoord, izmuznil pa se mu je dosežek, ki bi predstavljal vrh gore. V playoffu kvalifikacij za uvrstitev v ligo prvakov  se je Rijeka preko Salzburga prebila do zadnjega sita, a je njene sanje in bržčas zgodovinsko priložnost za nastop v tem tekmovanju razblinil Olympiacos.

Pogovarjal se je z Zvezdo, z NZS …
Matjaž Kek na vrhuncu moči v Rijeki ni bil brez ponudb. Veliko prahu so dvignili njegovi uradno  nikoli potrjeni pogovori s Crveno zvezdo, prav tako nikoli ni bilo javno obelodanjeno, kako zaresne so bile namere predsednika NZS Radenka Mijatovića, da ga bo po odhodu Srečka Katanca vrne na selektorski stolček. Čeprav je imel mikavne ponudbe, je ostajal zvest Rijeki, pa čeprav  mu je hitro postalo jasno, da je za boj z Dinamom iz Zagreba njegova Rijeka preprosto prešibka.

"Kek je ocenil, da je prišel čas za slovo in strinjam se z njim. Prepričan pa sem, da bo Kek zelo kmalu prejel klic iz Maksimirja ali pa iz Poljuda," je povedal Joško Jeličić, strokovni komentator HRT, ki se je nekoč "križal" nad dejstvom, da dva od treh paradnih hrvaških klubov vodita "neka Slovenca", a kasneje tudi brez zadržkov Keku priznal njegovo trenersko veličino.

Hrvaška, Slovenija ali .. Maribor?
Kek je na Kvarnerju dopolnil 57 let, pridobil dobrih pet let novih trenerskih izkušenj in znanj – kolikor je Kek dal Rijeki, je od nje dobil tudi nazaj – zdaj pa sledi obdobje, v katerem bo slovenska javnost z velikim zanimanjem čakala na njegov naslednji korak. Dan oziroma dva po odhodu iz Rijeke so vse gole špekulacije, a zdi se, da trener njegovega kalibra ne bo dolgo ostal brezposeln. Zanimivo bo videti, kako se bo na dogodke iz Rijeke odzvala NZS, Kek pa bo imel v prihodnje zagotovo odprti še vsaj dve veliki vrati – eno v domačem Mariboru in drugo na Hrvaškem, kjer so "Sira Keka" vzeli za svojega. Celo tako zelo, da pred časom ideja o tem, da bi nek Slovenec sedel na klop hrvaške izbrane vrste, na Hrvaškem ni delovala nezaslišano.