Bradley Barcola, PSG (foto: Getty Images)
V Paris Saint Germainu po novem veliko stavijo na domači talent in vse kaže na to, da je to pametna poteza.
Paris Saint-Germain je bil pred letom 2011 kaotičen klub. Odkar je leta 1970 nastal kot poskus reševanja pariškega profesionalnega nogometa, se je spotikal od krize do krize, vmes osvojil tu in tam kakšno lovoriko, večino časa pa se je vojskoval sam s seboj in s svojimi navijači. V temnomodrem dresu z Eifflovim stolpom na prsih je igralo mnogo velikih igralcev, tribune Parka princev so ustvarjale manično atmosfero, v pisarnah pa so se menjali športni direktorji in drugi funkcionarji.
In potem je prišlo tisto usodno leto 2011, ko je katarska monarhija sredi arabske pomladi s posredovanjem Nicolasa Sarkozyja kupila kaotičnega pariškega velikana in skoraj čez noč spremenila karakter kluba. PSG je postal resen igralec na nogometnem trgu in je lahko za odškodnine in plače nenadoma plačeval toliko kot kateri koli drug elitni klub, ali celo še več. Zvrstila se je serija velikih zvezdnikov, ki so podpisali za PSG predvsem zato, da bi se dvignil njegov ugled in prepoznavnost.
David Beckham, Zlatan Ibrahimović, Edinson Cavani, Gianluigi Donnarumma, Kylian Mbappe, Neymar in za češnjo na torti še ostareli Lionel Messi so samo nekatera zvezdniška imena, ki jih je Nasser Al-Khelaifi, obraz katarskih lastnikov in predsednik kluba, v obdobju 2013-2023 pripeljal na Park princev.
Toda razen domače dominacije, ki je postala samoumevna, ves ta glamur in blišč katarskim lastnikom nista prinesla tistega, kar so si najbolj želeli: uspeh v ligi prvakov. Najbližje je bil PSG v tistem žalostnem covid obdobju brez gledalcev, ko se je v finalu pomeril z Bayernom in dokaj nesrečno izgubil.
S postopnim odhodom Messija, Neymarja in na koncu še Mbappeja, pa je uprava pariškega kluba počasi dojela, da je nogomet vendarle ekipni šport in da kopičenje razvajenih primadon morda ni pravi način na poti do uspeha. S prihodom španskega trenerja Luisa Enriqueja se je v Parizu začelo neko novo obdobje. Klub je drastično spremenil strategijo. Začel se je osredotočati na mlade francoske igralce in ekipno igro po Enriquejevem okusu.
Ta strategija je bila opazna že v tej sezoni lige prvakov, saj so imeli Parižani od vseh 36 klubov v ligaški fazi tekmovanja s povprečno starostjo 23,6 let drugo najmlajše moštvo. Najmlajši je bil s povprečjem 22,9 let Red Bull Salzburg, ki pa je verjetno bolj inkubator za Red Bull Leipzig.
Pariz in njegova getoizirana predmestja so ena najbolj plodnih valilnic nogometnega talenta na svetu. Glede na število vrhunskih profesionalnih nogometašev, ki so bili rojeni v Parizu in okolici, bi imel PSG lahko prvo enajsterico iz samih Parižanov, pa bi še vedno sodil v evropski vrh. Po produkciji nogometnega talenta se lahko s Parizom kosata samo še brazilski magalopolis Sao Paulo in britanska prestolnica London, predvsem njen revnejši južni del.
V tej sezoni je za PSG nastopilo pet izredno nadarjenih v Parizu rojenih najstnikov. To so devetnajstletni Warren Zaire-Emery (20 nastopov), osemnajstletna Senny Mayulu (13 nastopov) in Yoram Zague (3 nastopi) ter sedemnajstletna Ibrahim Mbaye (4 nastopi) in Axel Tape (en nastop v francoskem pokalu). Na pragu prve ekipe pa je tudi osemnajstletni branilec Naoufel El Hannach.
Če k temu dodamo še dvaindvajsetletnega Bradleya Barcolaja iz Lyona in devetnajstletnega Desireja Doueja, ki se je rodil v Angersu, sicer pa je otrok Rennesa, je nova strategija in vizija pariškega velikana povsem očitna. Luisa Enriqueja ni strah uporabiti mladih igralcev, prerodil pa je tudi nekatere bolj izkušene člane moštva, predvsem sedemindvajsetletnega Ousmaneja Dembeleja, ki igra v življenjski formi. V Ligue 1 je na 23 tekmah dosegel 20 golov, v ligi prvakov pa na devetih tekmah dosegel šest zadetkov.
Kljub novi strategiji pa Parižanov ni strah zapraviti dokaj velike vsote, da bi pripeljali igralca, ki res ustreza novemu načinu igre. To so pokazali v zimskem prestopnem roku, ko je na Park princev prispel Gruzijec Kvicha Kvaratshkelia iz Napolija za 70 milijonov evrov. Toda hitri levi krilni napadalec je karakterno povsem drugačen od Neymarja in podobnih zvezdnikov in se je zelo dobro vklopil v mlado in dokazovanja lačno moštvo.
V nogometnih krogih se sicer širijo govorice, da želi Qatar Sports Investment (QSI) zmanjšati svoj vložek v pariškem klubu. To naj bi bil samo del državne strategije zmanjševanja vlaganja v šport, potem ko so dosegli cilj s svetovnim prvenstvom leta 2022. Situacijo zapleta tudi preiskava francoskih oblasti v zvezi s korupcijo poslovneža Arnauda Lagarderja, s katerim je povezan Nasser Al-Khelaifi. Decembra 2023 je QSI že prodal 12,5% svojega deleža v klubu ameriški investicijski družbi Arctos Sports Partners.
Ljudje znotraj kluba zavračajo idejo, da bi se bil QSI pripravljen umakniti iz Pariza in poudarjajo, da sprememba strategije ne pomeni zmanjševanje vložka, le bolj načrtno in premišljeno porabo denarja. Poleg tega je klub decembra 2024 naznanil, da razmišlja o selitvi s Parka princev in gradnji novega štadiona. Trenutno ocenjujejo tri možne lokacije: Saint Cloud, le pet km od Parka princev, Montigny-le-Bretonneux, kakih 24 km od zdajšnje lokacije in zahodno predmestje Poissy, skoraj 30 km od trenutnega doma.
Park princev je v lasti mesta in županja Anne Hidalgo ga ni pripravljena prodati klubu. QSI pa noče vlagati v prenovo štadiona, ki ni v njegovi lasti. PSG se je naveličal pogajanj in želi graditi nov štadion, ki bo v njegovi lasti. Čeprav so načrti še v zelo zgodnji fazi pa to vseeno kaže, da se katarska država še ne misli tako hitro umakniti iz pariškega kluba.