Če bo superliga zaživela, kaj sploh ostane majhnim? Spet postaja aktualna tema o regionalni ligi

Odločitev evropskega sodišča, da UEFA ne sme kaznovati klubov, ki bi želeli organizirati tekmovanja izven okvirov krovne evropske nogometne organizacije, je v preteklih dneh sprožila nešteto ugibanj, kaj to pomeni za prihodnost nogometa na stari celini. Podjetje A22 je takoj lansiralo svoj predlog za superligo, obenem pa se je veliko uglednih klubov še isti dan uradno odzvalo, da ostajajo "zvesti" UEFA.

Dejansko je ustanovitev superlige kot antipoda ligi prvakov še zelo daleč od realizacije in najbolj verjeten scenarij je, da bo poskus tudi v drugo klavrno propadel. Vseeno pa nam razvoj dogodkov ponuja nekaj iztočnic za razmišljanje, ali bi bila za klube v naši regiji (bivša Jugoslavija, Avstrija, Madžarska) smiselna ustanovitev regionalne lige po vzoru hokejske ICEHL ali košarkarske ABA lige.

Kruto dejstvo je, da se našim klubom igranje v slovenski ligi ne izplača. Stroški so večji od prihodkov, saj se od prodanih vstopnic in televizijskih pravic ne da živeti. Edini večji vir dohodka je prodaja igralcev, ki naše klube potiska v neokolonialni položaj v odnosu do bogatejših tujih trgov. V okoliških ligah ti problemi niso tako akutni, vendar pa razen Salzburga, Dinama in Zvezde drugi klubi iz regije nimajo kakšnih posebnih dobičkov od igranja v tekmovanjih pod okriljem UEFA. Sistem je pač narejen tako, da večino denarja poberejo najbogatejši zahodnoevropski klubi, ostalim pa ostane drobiž.

Vsakršno razmišljanje o regionalni ligi se seveda hitro zaleti ob zid srbskega in hrvaškega nacionalizma. Tekme med največjimi klubi iz teh dveh držav bi bile velik varnostni zalogaj in bi verjetno ne glede na to, koliko represivnih organov bi bilo prisotnih, postregle z nasiljem, incidenti in izbruhi histeričnega sovraštva. Podobno velja tudi za tekme srbskih proti kosovskim ali albanskim klubom iz Makedonije (Shkendija, Shkupi). Kot je pred kratkim pokazal bojni pohod Bad Blue Boysov v Atene, pa tudi prepoved udeležbe gostujočih navijačev ne bi bila zagotovilo za mir.

Toda če za trenutek odmislimo ta (verjetno nepremostljiv) problem in si predstavljamo regionalno ligo, v kateri bi poleg Olimpije, Maribora in morda še kakšnega slovenskega predstavnika, igrali Dinamo, Hajduk, Zvezda, Partizan, Rijeka, Osijek, Vojvodina, Radnički, Sarajevo, Željezničar, Zrinjski, Borac, Budućnost, Sutjeska, Shkendija in Ballkani, se zdi da bi bila to zelo močna liga, ki bi klubom prinašala dobiček tako iz naslova vstopnic in marketinga kot tudi televizijskih pravic.

Če pa se od jugovzhoda raje ozremo proti severozahodu, bi bila verjetno tudi regionalna liga z avstrijskimi, madžarskimi in hrvaškimi klubi tržno zelo zanimiva. V tem primeru bi se slovenski predstavniki merili s Salzburgom, Rapidom, Sturmom, Austrio, Ferencvarošem, MTK-jem, Ujpestom, Fehervarjem, Dinamom, Hajdukom, Rijeko, Osijekom in podobnimi klubi. Tudi v tem primeru bi bili prihodki za slovenske klube neprimerno večji kot so zdaj. Če pa bi recimo zraven pritegnili še češke in slovaške klube, bi bil potencial še neprimerno večji. Sparta, Slavia, Viktoria Plzen, Slovan Bratislava, Spartak Trnava in Žilina so klubi, ki bi še dodatno dvignili kvaliteto in tržno vrednost takšne lige.

Od naših klubov bi za kakršnokoli regionalno ligo v poštev najverjetneje prišlo le pet klubov, ki imajo dovolj finančnega in navijaškega zaledja. To so Olimpija, Maribor, Mura, Celje in Koper. Vseh verjetno ne bi mogli "stlačiti" v mednarodno tekmovanje, odvisno pač od sistema, ki bi bil izbran. Če bi šlo za ligo s 16 ali maksimalno 20 klubi, bi Slovenija verjetno lahko računala le na tri mesta, pogojno štiri. Tukaj potem pridemo do zoprnega vprašanja, ali bi se klube izbiralo na podlagi tržne zanimivosti, ali na podlagi nekakšnih kvalifikacij.

Realno sta za tuji trg zanimiva predvsem Olimpija in Maribor. Bolj kot naš trenutno finančno najmočnejši klub Celje. Po drugi strani pa je Mura, ki jo pri nas nekako vidimo kot tretji klub v državi in ki ima zvesto navijaško bazo, trenutno po kvaliteti daleč za Koprom in Celjem. Postavlja se seveda tudi vprašanje, kako zanimivi so za naš trg recimo madžarski in slovaški klubi.

Vprašanje je tudi, kaj bi bilo z državnimi ligami. Bi se igrale vzporedno in bi se klubi iz regionalne lige priključili v neki hipotetični končnici, ali bi bile degradirane v nekakšna drugorazredna tekmovanja, ki bi bila v piramidi pod regionalno ligo. Bi bila regionalna liga zaprtega ali odprtega tipa? Bi klubi iz te lige sodelovali v tekmovanjih pod okriljem UEFE, ali bi se jim bolj splačalo sodelovati s hipotetično odprto superligo, kakršno propagira A22?

Izvedljiv model regionalne lige bi bil morda 20 klubov, ki bi igrali v dveh skupinah z desetimi moštvi po dvokrožnem sistemu, najboljši štirje iz obeh skupin pa bi se uvrstili v četrtfinale. To bi pomenilo v rednem delu 18 tekem. Če bi se istočasno igrala še slovenska liga z desetimi klubi in dvokrožnim sistemom, bi to pomenilo enako število tekem za klube, ki bi sodelovali v regionalni ligi, kot jih sedaj igrajo v slovenski ligi, torej 36. Le da bi polovico teh tekem Olimpija, Maribor in Celje (ali Mura ali Koper) igrali proti izredno kvalitetnim in za gledalce zanimivim nasprotnikom.

Vso to razmišljanje je seveda zgolj teoretično. Regionalne lige na Balkanu ali na področju bivše Avstro-Ogrske verjetno še lep čas ne bo. NZS je na strani UEFA, klube pa v mnogih primerih vodijo ljudje brez "vizionarske žilice". Če hočemo v neki ne tako daljni prihodnosti slovenski klubski nogomet dvigniti na višji nivo, bo nedvomno potreben resen razmislek o vlogi NZS, smiselnosti profesionalne lige z desetimi klubi, od katere nihče nima dobička in možnostih, ki jih odpira sodba evropskega sodišča.